Pogovor o razvoju športnega plezanja na Dolenjskem
Malo za šalo, malo zaradi radovednosti sem se spopadel s plezanjem zimskega večera leta 1995 v kletni telovadnici v Šmihelu. Naslednjič sem bil že na plezalnem tečaju, kjer smo prvo uro že vadili vozle, vozle in še malo vozlov. Dirigiral je Tomaž Erpič. Tako sva se spoznala. Nekega dne, dober mesec kasneje, sem prišel na trening in sem začel pogovor. Debelo me je gledal, kot da bi me prvič videl. Nič mi ni bilo jasno. Po nekaj minutah me je spravil iz zadrege. Rekel je: »Jaz sem Matjaž, Tomažev brat.
Športno plezanje se je razvilo iz alpinizma. Alpinizem je avantura, za katero sta navadno potrebna dva. Nekdo, ki uživa, in nekdo, ki skrbi, da to uživanje ostane preživetje. Da v primeru napake, zdrsa ali nemoči še vedno lahko sestopiš, nadaljuješ življenje ali celo ponoviš vzpon. Navezo sestavljata plezalec in soplezalec. Delujeta kot eno, čeprav imata v trenutkih plezanja povsem različni dejavnosti. Medtem ko prvi poskuša premagovati gravitacijo in prestavlja svoje telo višje, se drugi ukvarja izključno z varovanjem. Tandem, ki deluje kot celota, kjer eden brez drugega ne obstaja in kjer so uspehi vedno enakovredno delijo na oba.
Športno plezanje se po karakteristikah od drugih športnih panog zelo razlikuje, danes celo z alpinizmom nima kaj dosti skupnega, razen varovanja in načina gibanja. V širšem pogledu sta sicer v sorodu, ampak v 2. kolenu. Športno plezanje je uživanje, v kratkih rokavih, primernih vremenskih pogojih in s celotnim arzenalom bonitet sodobnega časa. Medtem ko je alpinizem za današnji čas garaštvo, mukotrpna dejavnost takoj, ko vreme ni več idealno ali ko navidezno majhna težava (npr. padec dela tehnične opreme v steni) povzroči kalvarijo. Športno plezanje je najprej predstavljalo trening alpinistov in se je z razvojem opreme, zlasti mehkih plezalnikov, začelo hitro razvijati. Konec osemdesetih se je populariziralo tudi tekmovanje, sprva kar s tekmami v skali. Prvo svetovno prvenstvo je potekalo leta 1985 v mestu Bardonecchi v Italiji. Leta 1988 je bilo v Ospu izvedeno prvo državno – jugoslovansko prvenstvo, ki se ga je udeležila tudi Romana Tomšič iz Novega mesta, ena izmed 12 tekmovalk iz cele nekdanje države. Tekmovanja so se kasneje preselila na umetne stene in leta 2021 je bila prvič izvedena tekma na olimpijskih igrah v Tokiju, in sicer v kombinaciji treh disciplin.
Tudi na Slovenskem so se zametki športnega plezanja razvili že zelo zgodaj. Prednjačila so plezališča na kraškem robu (Osp, Mišja peč, Črni Kal) in stenah na Gorenjskem (Dolžanova soteska, Bohinj), ki s svojo naravno danostjo ponuja velike skalne stene tako v visokogorju kot tudi v dolinah. Žal Dolenjska nima te sreče in so naravne stene prej izjema kot pravilo. Navkljub temu pa se je na Dolenjskem športno plezanje kmalu začelo razvijati.
V Novem mestu sta za razvoj, izobraževanje in pionirsko delo v športnem plezanju, zlasti z mladimi, zaslužna brata Erpič. To sta Tomaž in njegov 15 minut mlajši dvojček Matjaž. Med seboj ne tekmujeta, ampak se dopolnjujeta. Sta mirna, govorita počasi in z razmislekom. Ko eden pripoveduje anekdoto, drugi posluša, in ko nastane premor, drugi nadaljuje. S plezanjem sta se srečala v gorah, v slovenskih Alpah. Najprej sta se navdušila nad zavarovanimi planinskimi potmi. Tomaž je že v osnovni šoli skupaj s sosedoma Markom Bračkom in Tomažem Vrabincem med poletnimi počitnicami z vlakom odšel do Jesenic, nato na avtobus do doline Vrat, čez Prag in potem po Tominškovi na Triglav. Prespali so na Prehodavcih in se naslednji dan odpravili čez Dolino Triglavskih jezer proti Bohinju in domov. Bolj intenzivno pa sta z Matjažem in druščino pohajkovala od 4. letnika gimnazije dalje. Dve leti kasneje, ko sta študirala elektrotehniko v Ljubljani, sta obiskovala alpinistično šolo in kasneje, leta 1993, tudi športnoplezalno šolo Andreja Kokolja, ki je bila ravno ustanovljena in je bila edina taka šola pri nas. Tako sta nizala klasične letne in zimske vzpone. Prvo sezono sta preplezala okoli 20 alpinističnih smeri v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah.
Istega leta sta se bolj osredotočila tudi na športno plezanje in začela obiskovati edino lokalno plezališče na Dolenjskem, Luknjo. Plezališče se nahaja dobrih 7 km iz Novega mesta v bližini letališča Prečna. Stena se dviga nad izvirom reke Temenice oz. ruševinami nekdanjega gradu. Gre za rahlo previsno steno do višine 25 m, ki ponuja približno 50 smeri srednje težavnostne stopnje in lokalnim plezalcem predstavlja priložnost za dober trening. Prve smeri so opremili člani Alpinističnega odseka Novo mesto, zlasti tiste težje pa Armand Polegek – Luka, ki se je takrat preselil s Štajerske in iskal primerne lokacije za plezanje. Kasneje sta nekaj daljših in težjih dodala tudi brata Erpič. Na Dolenjskem imamo še dve manjši primerni skali na Gorjancih. Eno izredno kratko povsem blizu Gospodične, drugo pa nad vasjo Jugorje, ki ponuja kar nekaj možnosti tudi za težje smeri. Problem slednje je, da je stena večino leta mokra. Poleg teh pa se neposredno ob reki Krki v Mačkovcu nahaja izvrsten in kompakten balvan, ki so ga odkrili in očistili lokalni plezalci iz soseske Plava laguna in ponuja tudi zelo težke probleme.
Razlika med t. i. težavnostnim in balvanskim plezanjem je za plezalce velika, čeprav gre navidezno za isto početje. Pri balvanskem plezanju se športnik osredotoči zgolj na plezanje in pri tem ne uporablja nobenih varoval v steni, razen blazine na tleh. Smeri so večinoma kratke, le nekaj gibov, ki pa so izrazito težki. Včasih ima smer lahko tudi samo dva giba. Medtem ko ima težavnostno plezanje veliko daljšo zgodovino, je bilo prvo balvansko svetovno prvenstvo leta 1999 v francoskem Grenoblu na umetni steni.
Športnemu plezanju se je posvetil zlasti Matjaž in leta 1997 preplezal prvo dolenjsko desetko (to pomeni težavnostno oceno X-). Smer se nahaja v najbolj atraktivnem slovenskem plezališču Mišja peč. Je zelo kratka, previsna in nosi ime Strta srca. Smeri v naravnih plezališčih imajo imena, ki jih ponavadi dodeli plezalec, ki opravi prvenstveni vzpon. Ocene pa se izluščijo glede na pretekle izkušnje in so subjektivne, saj ni merilne naprave, ki bi znala določiti ali izračunati neko absolutno vrednost težavnosti vzpona. Matjažev vzpon še danes predstavlja enega najtežjih vzponov športnoplezalnih smeri, ki ga je opravil plezalec iz dolenjske regije. Tomaž je bil s športnoplezalnimi uspehi malenkost za njim, je pa veliko več časa vlagal v izobraževanje mladih in alpinizem. Kmalu sta oba dvojčka opravila vsa usposabljanja tako za alpinista, športnega plezalca, tekmovalca, inštruktorja, sodnika in trenerja. Najprej sta delovala pod okriljem Plezalnega kluba Alp Sport, ki se je leta 1998 preimenoval v Plezalni klub Novo mesto, katerega predsednik je danes Tomaž. Klub je bil ustanovljen z namenom organiziranja in spodbujanja plezanja. Že leta 1994 so zgradili manjšo umetno steno v nekdanji OŠ Šmihel in od takrat potekajo vadbe plezanja za osnovnošolce in organizirani tečaji za pridobitev naziva športnega plezalca za starejše. Kasneje so morali zaradi denacionalizacije steno preseliti. Posluh za prenos stene so našli pri tedanji ravnateljici Sonji Simčič na OŠ Grm, kjer stena domuje še danes. Obenem pa si želijo, da bi mesto dobilo tudi veliko steno, ki bi lahko bila zgrajena v prostorih nekdanjega bazena iste šole.
Čeprav danes vsi, tudi nepoznavalci plezanja, poznajo Janjo Garnbret, dvakratno olimpijsko zmagovalko in plezalko z daleč največ zmagami v svetovnem pokalu, pa se morda ne zavedamo, da v Sloveniji predstavnice ženskega spola po svetovnih odličjih posegajo že od konca 90. let. Začelo se je z Martino Čufar, ki je naredila največji preboj in promocijo plezanja, ko je leta 2001 postala svetovna prvakinja v težavnostnem plezanju. Za njo je prišla fenomenalna generacija, v kateri so si Slovenke podajale štafeto vse do danes. Najprej Natalija Gros, nato sta ji sledili Maja Vidmar in Mina Markovič. Podoben vzorec je tudi na Dolenjskem. Največje tekmovalne dosežke so dosegla ravno dekleta, in sicer Neža Erpič, gimnastičarka, ki je vzporedno tudi plezala. V sezoni 2014 je zasedla skupno 3. mesto v vzhodni ligi. Med fanti sta največ dosegla Sašo Erak in Boštjan Pucelj, ki sta se med leti 1996 in 1998 na državnem pokalu redno uvršala med prvo osmerico. Leta 1998 je Pucelj na državnem srednješolskem prvenstvu v Ljubljani priplezal na 2. mesto. Izpostaviti je treba še perspektivne plezalke Nejo Božič, Katjo Abram in Emo Bobič (3. mesto na državnem šolskem tekmovanju 2022), ki trenutno tekmujejo med starejšimi deklicami. Pogoji za treniranje plezanja nikoli niso bili dobri, saj je infrastruktura zastarela, premajhna ali pa so pogoji neprimerni za celoletno plezanje. Prvi pozitivni premik je bil v letu 2017, ko so z izgradnjo OŠ Toneta Pavčka v Mirni Peči v telovadnico vključili tudi veliko plezalno steno, naslednji pa leta 2023, ko so v Šentlovrencu odprli večjo zunanjo plezalno steno. Manjše stene so še na Gimnaziji Novo mesto, v OŠ Stopiče in OŠ Dolenjske Toplice, pobudniki zanje in učitelji plezanja pa so bili ravno nekdanji člani PK Novo mesto (Jernej Cimperman, Romana Tomšič in Nejc Breščak). Trenutno se s prenovo telovadnice gradita novi plezalni steni tudi na OŠ Šentjernej in OŠ Trebnje. Največ je v zadnjem času spremenil balvanski plezalni center na Košenicah, t. i. Frikšn, ki ponuja raznoliko, zelo previsno, dinamično in tekmovalno plezanje celo leto.
Seveda danes v Novem mestu ne bi mogli govoriti o razvoju in treniranju te športne panoge brez stene na Loki. Stena, naslonjena na konstrukcijo mostu, je zaradi vremenskih pogojev uporabna sedem mesecev, saj je pozimi tu premrzlo, poleti pa zaradi debele sence in vetra, ki povleče po strugi reke Krke, lahko prava osvežitev. Postavljena je bila leta 1993 in je bila dejansko šele tretja velika stena na Slovenskem. Naključje je hotelo, da je bila postavljena zaradi kulturne vizije – umetniškega projekta Matjaža Bergerja Priglasje na gori Eiger. Takratni sodelavci Marko Belingar, Daniel Brezovar (kasneje tudi ravnatelj OŠ Toneta Pavčka) in Berger so bili organizatorji predstave in glavni krivci, da je Novo mesto dobilo za tiste čase vrhunsko steno. Žal je stena dobrih 30 let kasneje enaka, zastarela in v objemu smradu čistilne naprave. S projektom Urbanega parka Loka bo urejen samo prostor pod steno in postavljena balvanska stena, v samo umetno steno pa ne bodo posegali. Je pa občina uslišala prošnjo kluba in izvedla prve pogovore o sanaciji težav tega prostora ter pokazala interes za izgradnjo sodobne plezalne stene na tej lokaciji. Nova stena bi tako ustrezala tekmovalnim standardom ter ponudila ustrezne pogoje za treninge. Matjaž, ki skrbi za večino plezalnih dejavnosti pod mostom, upa, da bodo do nove stene prišli čim prej, saj je zanimanje mladih veliko, a jih trenutni pogoji zelo odvračajo. Brata Erpič sta kasneje še nekajkrat sodelovala v Bergerjevih intervencijah in predstavah, predvsem kot inštruktorja plezanja ter statista (1994, Pariz–Amsterdam–Berlin–Novo mesto – 95 let Leona Štuklja; 1993, Trije zadnji problemi telesa – kamnolom Cerov log; 1994, Nomadi lepote – otvoritev Dirke po Italiji; 1996, Kons 5 – 5 let osamosvojitve Republike Slovenije).
Seveda pa je plezanje, tako športno kot alpinizem, ena sama dogodivščina. Kot je zapisal v alpinistični bibliji Pot Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. Vse to je moje življenje.« In plezalci potujejo od stene do stene, od problema do problema. In kot rad pravi Tomaž: »Vse je ena anekdota, pravzaprav ni noben vzpon ostal brez anekdote.« Pozimi leta 1994 sta z bratom odšla v Stenar. Začela sta 26. januarja ob štirih zjutraj. Zaradi zimskih razmer sta od slapa Peričnik do vstopa gazila do 10. ure. Ko sta prišla pod steno, sta imela pomisleke, ampak sta vseeno vstopila vanjo. Vmes se je spustila noč, a sta plezala dalje. Na vrh sta prišla okoli polnoči. »Kaj zdaj? Morala sva se nekako vrniti. Imela sva diapozitiv stene od Belingarja in še diapozitiv nama je dal, da sva si lažje predstavljala, kje smer poteka v steni. Za spust pa je predlagal, da ne greva do vrha Stenarja, ampak naj se spustiva direktno na drugo stran po snežišču in nato narediva tri abzajle (t. j. spust z vrvjo ob steni) čez previsno steno, da prideva do vznožja.« Bila je noč in sneg vsepovsod in nič ni šlo po planu. Že na prvem spustu se je zataknila vrv in nato sta izgubila še polovico opreme, ki je zgrmela čez steno. Do vznožja sta prišla ob svitu. Na poti do avta sta srečala reševalce in policiste, ki so se zakopali z avtom v globok sneg, ko so hiteli po njiju, saj bi se morala vrniti že do večera. Tako sta potem pomagala še pri reševanju reševalcev. Tomaž je naredil tudi več vzponov zlasti v Alpah, kjer se je povzpel na 40 štiritisočakov, z nekaterih pa tudi turno smučal. Leta 2004 se je povzpel na Aconcaguo, najvišjo goro Amerike. Njegova najvišja gora ostaja kitajska goro Mustagh Ata (7545m), s katere je tudi smučal. V Himalaji je bil 2006, in sicer na gori Patibara. Takrat so skupaj s člani Alpinističnega odseka Novo mesto obiskali tudi grob Andreja Markoviča, enega najbolj perspektivnih alpinistov svojega časa, ki se je smrtno ponesrečil pri sestopu po uspešno preplezani prvenstveni smeri na južni Jongsang oktobra leta 2000. Doma je bil iz Sel pri Dolenjskih Toplicah in plezališče Luknja je bilo njegovo igrišče. Žal pa Markovič ni bil edini ponesrečenec, saj je podobna usoda doletela tudi Novomeščana Vanjo Furlana (1966–1996), prejemnika največjega mednarodnega alpinističnega priznanja zlati cepin za leto 1996, in Domna Kastelica (1982–2016), vrhunskega alpinista, ki ga je zasul plaz v južni steni Mont Blanca.
Žal je življenje alpinistov velikokrat usodno predvsem zaradi stvari, na katere plezalci nimajo vpliva. Povsem obratno je to v holivudskih filmih, kjer igralci na platnih umirajo tudi večkrat na leto. Še tam, kjer bi se poškodovali, pa uporabljajo kaskaderje. Leta 1994 je v kinematografe prispela ameriška saga Jesenska pripoved. Holivudska uspešnica, kjer je Brad Pitt igral Tristana, neukrotljivega mladeniča s čednim pogledom, in povzročil pravo histerijo med najstnicami in tistimi malo starejšimi mladimi damami. Med filmsko predstavo so se tudi iskrile bliskavice, ko se je na platnu prikazalo na pol golo božje telo zvezdnika. Vpliv tega filma je bil tako velik, da so pri reviji Lady iskali slovenskega dvojnika tega postavnega mladeniča. V ožji izbor petih najbolj identičnih je bil izbran tudi Matjaž, takrat še dolgolasi mladenič. Z njim so hoteli narediti daljši prispevek, vendar sta bila z bratom takrat v vojski in so ga izločili iz zaključnih bojev. Tomaža niso niti povohali, čeprav ju jaz sam nisem ločil. So pa ga izbrale mehiške učiteljice. Z družino je pred sedmimi leti obiskal snemanje Harryja Potterja v Universal Studios v Los Angelesu. Medtem ko sta hčerka in žena zapustili omizje, je do njega prihitela gruča osmih deklet, ki so se želela fotografirati z njim. Turistični vodič jim je rekel, da se tukaj vedno nahaja kakšna slavna oseba, in prepričane so bile, da so našle Brada Pitta.
