Anketa, v kateri je sodelovalo petintrideset udeležencev, razkriva zanimivo sliko sodobnega razumevanja vzorništva med mladimi. Večina anketirancev, skoraj tri četrtine, pripada generaciji študentov, ki že vstopajo v odraslost, a še vedno iščejo lastno identiteto in odnos do avtoritet. Med njimi je bilo 57 odstotkov moških in 43 odstotkov žensk, večina pa ima končano gimnazijo ali univerzitetni študij. Gre torej za visoko izobražene mlade, kar lahko vpliva na njihovo dojemanje vzornikov, saj je manj verjetno, da jim bodo slepo sledili, pač pa jih kritično izbrali glede na že relativno izoblikovano osebnost.
Čeprav kar 83 odstotkov vprašanih pravi, da v njihovem življenju obstaja oseba, ki jim je v določenem pogledu vzor, jih manj kot 60 odstotkov to osebo tudi dejansko okliče za vzornika, saj se kljub občudovanju in spoštovanju z njo ne želijo povsem poistovetiti.
Kljub temu da se do pojma vzornika pogosto opredeljujejo previdno, anketiranci priznavajo, da vzorniki pomembno vplivajo na njihovo motivacijo in samozavest. Najvišje ocene je prejel vpliv na motivacijo (povprečje 4,6 na lestvici od 1 do 5), sledi vpliv na občutek identitete (4,0), nekoliko nižji oceni pa imata vpliv na občutek varnosti in sreče (3,45) ter odvračanje od tveganih vedenj (3,2). To potrjujejo tudi širše raziskave, ki kažejo, da imajo vzorniki pomembno zaščitno vlogo – zmanjšujejo tveganje za negativna vedenja in krepijo akademski uspeh (Atif et al., 2022, PMC). Iz tega lahko sklepamo, da današnji vzorniki vsaj za generacijo Z nimajo več moralne ali vzgojne funkcije, kot so jo imeli nekoč, temveč predvsem motivacijsko. Mladi od svojih vzornikov ne pričakujejo naukov, temveč spodbudo prek deljenja lastnih izkušenj. Raziskave kažejo, da mladostniki pogosto iščejo vzornike, ki jim pomagajo razvijati vztrajnost, predanost, prosocialno vedenje in angažiranost (Clark et al., 2025).
Ko gre za konkretne osebe, ki mladim služijo kot vzorniki, se v ospredje uvrščajo javne in slavne osebnosti, ki jih je izbralo kar 60 odstotkov vprašanih. Tik za njimi so družinski člani (40 odstotkov), nato pa učitelji, trenerji, mentorji in influencerji, ki jih kot vzornike prepoznava približno četrtina anketirancev. Zanimivo je, da imajo spletni ustvarjalci in učitelji podobno stopnjo vpliva, kar je morda povezano z dejstvom, da mladi dobršen del svojega časa posvetijo spletu.
Lahko bi rekli, da je vpliv medijev* na vzorništvo danes tako močan, da mediji ne oblikujejo le vzornikov, temveč tudi pogoje, pod katerimi lahko kdo to sploh postane. Mediji ne nagrajujejo doslednosti, potrpežljivosti ali etične drže, pač pa karikiranje in blatenje. Vzor, ki ne sproži odziva, v medijski ekonomiji preprosto nima vrednosti.
Kot ugotavljajo raziskave (Uhls & Greenfield, 2012), so platforme, kot so Instagram, TikTok in YouTube, ustvarile novo hierarhijo vrednot, kjer pozornost, všečki in prepoznavnost ustvarjajo iluzijo, da so najvidnejši tudi najvrednejši. Mladi zato pogosto živijo v navidezni množici vzornikov, ki pa jih v resnici vodijo mehanizmi tržne vidnosti. Vsebina in njen ustvarjalec, ki dobita prostor, postaneta tudi referenčna točka za odraščajoče.
Generacije, ki odraščajo ob podobah, v katerih se ne prepoznajo, se učijo, da tudi same ne sodijo v središče kulture. Pri študentih iz manjšinskih ali nepredstavljenih skupin lahko vzornik, s katerim se ne morejo poistovetiti, povzroči negativna čustva in zaostanek pri študijskih obveznostih (Gladstone et al., 2021). Mediji pri tem ne opravljajo le informativne funkcije, temveč z načrtnim izbrisom zgodb postavljajo meje pripadnosti. Odločajo, kdo je vreden pozornosti in kdo ostane neviden. Čeprav je v zadnjih letih opazen premik in v ospredje prihaja več ženskih, nebelskih, queer in drugih marginaliziranih glasov, razmerja moči še niso zares uravnotežena.
V resnici so mediji že od nekdaj izbirali, koga se spominjamo in zakaj. Pesnik W. H. Auden je nekoč zapisal: »Človeku, ki ni nikoli povzročil smrti drugih, se redko postavi kip.« Družba malokdaj poveličuje mirne in dobronamerne osebe, pač pa zaslovijo tisti, ki so povzročili premike prek konflikov ali celo nasilja. Javno občudovanje ni merilo moralnosti, ampak merilo vpliva.
Zato ni presenetljivo, da so najbolj raznolike in kritične komentarje anketiranci podali prav glede influencerjev in youtuberjev. Večina sodelujočih v anketi se strinja, da imajo spletni ustvarjalci ogromen vpliv na vedenje, razmišljanje in vrednote mladih, a ta vpliv ni nujno pozitiven. Veliko jih meni, da influencerji »igrajo osebnost, ki v resnici ni njihova«, da »kažejo nerealne podobe uspeha«, »prodajajo stil življenja, ki ni dosegljiv večini ljudi« in da se v množici digitalnih glasov izgubijo tisti, ki bi si dejansko zaslužili spoštovanje. Influencerji so prevzeli vlogo, ki so jo nekoč imeli igralci, športniki ali učitelji, vendar brez družbene odgovornosti, ki je to vlogo spremljala. Zdi se, da so postali novi nosilci vpliva, ne pa nujno novi vzorniki.
Veliko anketirancev opozarja, da ti »nimajo dovolj znanja ali vsebine, da bi lahko bili pravi zgled« ter da mnogi pogosto »kažejo samo lepe trenutke«, da gre za »izumetničene in nerealne podobe«, kar lahko povzroči negativna čustva in osamljenost. To potrjujejo tudi raziskave (Pew Research Center, 2023), ki kažejo, da se več kot polovica mladih v ZDA in Evropi, kljub stalni povezanosti preko spleta, počuti »kronično osamljene«.
Manjši del anketirancev pa je influencerje označil za pozitivne vzornike, predvsem tiste, ki delijo izkušnje s področij umetnosti, izobraževanja, športa ali duševnega zdravja, in to počnejo iskreno in odgovorno. Mladi torej še vedno cenijo avtentičnost in pristnost, ko jo prepoznajo.
Javnim osebnostim in influencerjem mladi ne sledijo, ker bi jih želeli posnemati, temveč ker v njih prepoznajo del procesa samouresničevanja, okvir, s katerim se lahko primerjajo, ne pa poistovetijo.
Na vprašanje, zakaj so jim izbrane osebe v vzor, so anketiranci najpogosteje odgovarjali, da zaradi svojih osebnostnih lastnosti, predvsem motivacije, discipline in karizme (80 odstotkov), sledita pa spoštovanje do ljudi, ki so na poti do cilja premagali številne ovire (60 odstotkov), in do tistih, ki imajo poseben pristop k reševanju problemov (70 odstotkov). Iz tega je razvidno, da mladi bolj kot uspeh, status ali prepoznavnost cenijo trud, pristnost in sposobnost vztrajanja, saj vzornike dojemajo kot dokaz, da se trud obrestuje.
Velika večina vprašanih (kar 80 odstotkov) piše, da ima več kot enega vzornika. Vzorništvo se tako kaže kot razpršen, deljen pojav, kjer mladi z različnih področij pobirajo posamezne lastnosti, vrednote ali vedenjske vzorce, ki se jim zdijo vredni posnemanja. Nekateri so zapisali, da se jim »ne zdi dobro, da je nekdo tvoj vzor na več kot enem področju«, drugi, da »od več različnih oseb poberejo, kar se jim zdi uporabno«. Takšni odgovori potrjujejo, da je klasični ideal vzornika, kot ga je poznala prejšnja generacija, zamenjala bolj individualizirana, postmoderna oblika t. i. »mozaik vzorništva«, značilna za sodobno pluralno družbo.
Med tistimi, ki trenutno nimajo vzornikov, se pojavljajo razmeroma konsistentni odgovori. Najpogosteje navajajo, da »nihče ni popoln«, da se »nočejo primerjati« ali da »v vsakem človeku vidijo tako dobre kot slabe plati«. Ta skupina ne zanika pomena vzornikov, ampak vzornike vidi kot neposreden stik z realnostjo in samoodločanjem. Pomembno jim je, da ne izgubijo občutka lastne avtonomije.
Kljub vsej kritičnosti pa skoraj 89 odstotkov vprašanih meni, da je za mlade pomembno imeti vzornika – predvsem zaradi občutka usmerjenosti, pripadnosti in motivacije. Eden izmed sodelujočih je zapisal, da je »vzor kompas in opora«, drugi, da »je lažje stremeti k cilju, ko vidiš, da je nekomu uspelo«. Iz teh odgovorov lahko razberemo, da potreba po zgledih ni izginila.
Jezikoslovec Noam Chomsky poudarja, da bi namesto ljudi za vzornike morali postaviti dejanja, misli in načela. Mnogi mladi se strinjajo, saj iščejo sklope vrednot, ki jih sestavljajo iz različnih virov. To potrjuje tudi opažanje enega izmed anketirancev: »Nobena oseba sama ne zajema vseh lastnosti, po katerih se zgledujem. Od več različnih oseb poberem, kar se mi zdi uporabno.«
Ko govorimo o vzornikih, imamo pogosto v mislih konkretne ljudi; starše, učitelje, umetnike, znanstvenike, aktiviste. A v resnici nas pogosto zaznamujejo tudi osebe, ki sploh niso resnične. Mnogi mladi navajajo, da je nanje vplival filmski lik, knjiga ali celo pesem, ki so jo poslušali v kritičnem obdobju odraščanja in v njej prepoznali način mišljenja, vrednoto ali idejo, ki je v svojem okolju niso našli. Vzor torej ni nujno oseba iz mesa in krvi, ampak je lahko tudi umetniško delo, ki posameznika navdihne in razširi njegovo razumevanje sveta.
Takšne oblike vzorništva niso nove, saj literatura in umetnost že stoletja predstavljata prostor, kjer človek išče smisel in usmeritev. Kljub temu da se zavedamo, da liki iz literature ali filma niso resnični, le-ti o svetu naslikajo etično in čustveno predstavo, s katero se lahko poistovetimo. Prav tako nas lahko navdihnejo vprašanja, ki nam jih ponuja umetniško delo, ki ne nagovarja k posnemanju, pač pa h kritičnemu razmisleku o lastnem mnenju na varni razdalji. Omogoča nam, da se identificiramo z likom ali idejo, ne da bi tvegali neposredno primerjavo s sabo. Ko bralec občuduje junaštvo literarnega lika, se z njim ne meri, temveč preizkuša lastno predstavo o tem, kaj bi storil v podobni situaciji. V tem smislu umetnost ne ponuja »vzornikov«, temveč prostor za notranje raziskovanje, kjer posameznik preizprašuje svoje vrednote in išče smer.
Takšni vzorniki imajo trajnejšo moč, ker niso odvisni od človeških napak. Ko mladi rečejo, da nimajo vzornikov, to pogosto ne pomeni, da nimajo navdiha, ampak da ga ne znajo črpati iz ljudi, ki jih obdajajo. Če svoje občudovanje popolnoma usmerimo v abstraktni svet posameznika, tvegamo, da izgubimo stik z resničnostjo, v kateri so napake in protislovja neizogibni del stanja človeškosti (human condition).
Simbolni vzorniki so varni, ker nas ne morejo razočarati. Vendar nas ravno zaradi svoje popolnosti ne morejo zares naučiti ničesar o življenju, ki je po svoji naravi nepopolno.
Čeprav rezultati ankete niso reprezentativni, saj zajemajo majhen vzorec visoko izobraženih študentov, ki vzornike pogosto presojajo z več razmisleka in distance, vseeno ponujajo vpogled v način, kako današnja generacija razume pomen vzornika. Mladi danes ne iščejo le ene figure, ki bi jim služila kot usmeritev, temveč skušajo iz različnih virov sestaviti svoj lastni sistem vrednot. Ta mozaik vzornikov odraža postmoderno sodobnost, v kateri so ideali razdrobljeni med resničnimi in virtualnimi svetovi, kjer vsakdo lahko postane simbol ali vplivnež. Mladi v anketi se tega zavedajo in priznavajo, da jih influencerji in javne osebnosti privlačijo predvsem zaradi dostopnosti in samozavesti, ne pa nujno zaradi etičnih lastnosti.
Bistvo vzorništva ni v tem, da nekoga idoliziramo, temveč da se od njega učimo. Kot so pokazali odgovori anketirancev, mladi že razumejo, da popolnih vzornikov ni, a jih to ne odvrača od iskanja, temveč jih spodbuja k poizpraševanju in nadgrajevanju. Učimo se torej od vzornikov, pa tudi iz njihovih napak, saj nas prav te ohranjajo človeške in nas učijo empatije, potrpežljivosti ter kritičnega mišljenja.
*Mediji v tem kontekstu ne pomenijo le novinarskih ali informativnih kanalov, temveč celoten sistem posredovanja podob, zgodb in vrednot, od tradicionalnega tiska in televizije do digitalnih platform in družbenih omrežij.
Viri:
World Health Organization (2022). Mental Health and COVID-19: Early Evidence of the Pandemic’s Impact.
Uhls, Y. T., & Greenfield, P. M. (2011). The Rise of Fame: An Historical Content Analysis. Cyberpsychology: Journal of Psychosocial Research.
Gramlich, J. (2023, March 2). Mental health and the pandemic: What U.S. surveys have found. Pew Research Center.
Gladstone, M. et al. (2021). Which Role Models Are Effective for Which Students? A Systematic Narrative Review. SpringerOpen.
Atif, A. et al. (2022). The Impact of Role Models, Mentors, and Heroes on Academic and Social Outcomes in Adolescents. PMC.
Clark, S., Mucinskas, D., Barendsen, L., McHugh, K., & Cantor, A. (2025). Global youth perspectives on »good work« role models: a qualitative study of character strengths and behaviors. Journal of Character Education.
