Zasedbo Plateau sestavljajo štiri dolenjske glasbene duše – Gašper Turk (glavni vokal in električna kitara), Martin Koncilija (bas, spremljevalni vokal), Aljaž Ogulin (bobni) in Andrej Kaferle (klaviature) –, ki so svojo skupno strast do glasbe povezali na novomeški gimnaziji.
Ideja za Plateau izhaja iz občutka pristne povezanosti med štirimi posamezniki in naravno prvinski pristop do njihove glasbe. Na planoti se nahaja vse, kar bend potrebuje; narava in vreme, ki dajeta navdih, ter samota, v kateri navdih cveti v pesem. Glasbeno se Plateau giblje na stičišču rocka, alternativnega rocka in pop-rocka – z mogočnimi, razgibanimi soničnimi oblikami, ki jim vladajo čustvene melodije ter besedila, polna slik in prispodob. Planoto podpirajo temelji, trdni kamen in zemlja, zato se člani zasedbe zavedajo, da jim ne bi uspelo brez pomoči najbližjih ter predanih, izkušenih in nadarjenih ustvarjalcev, s katerimi pogosto sodelujejo.
Svojo zgodbo so začeli pisati leta 2018, ko so Gašper, bivši bobnar skupine Anže Repovž in Martin, združeni pod imenom »Gšprnžmrtn,« prvič nastopili na Gimnaziji Novo mesto. Trio je igral priredbe znanih angleških in slovenskih komadov, z Gašperjem na kitari in vokalu, Martinom na kontrabasu in Anžetom na skrbno izbranem gimnazijskem smetnjaku. V tistem času si lahko med odmorom ali po pouku zavil v »katakombe,« labirint šolskih omaric v kleti gimnazije, in postal ob spontanem špilu ali džemovski improvizaciji. Na enega izmed šolskih koncertov so v goste povabili Andreja, ki se je z njimi odlično ujel, in izvedli svoj prvi avtorski komad, ki ga je napisal Gašper – Reka. Plateau so poslušalci lepo sprejeli in tako se je začelo pisati novo poglavje skupine.
Zaradi želje po ustvarjanju avtorske glasbe so se fantje odločili, da posnamejo svoj prvi album. Že v prvem letu so začrtali jasno smer, ustvarili kar 13 avtorskih skladb in jih premierno predstavili na svojem prvem samostojnem koncertu v sklopu koncertov V petek zvečer.
Prelomnica je prišla leta 2021 z udeležbo na Špil ligi, tekmovanju, ki ga organizira Kino Šiška. Tam so osvojili prvo mesto tako po izboru žirije kot občinstva, poleg tega pa prejeli še nagrado za najboljše besedilo za pesem Neimenovana. Po zmagah v prvih dveh krogih so se uvrstili v finale in na koncu zasedli odlično drugo mesto – kar jih je še dodatno utrdilo na slovenski glasbeni sceni.
Po Špil ligi so se povezali s producentom Borutom Antončičem (Bort Ross) in začeli snemati svoj prvi avtorski album. Med procesom so zamenjali bobnarja – Anžeta Repovža je nadomestil Aljaž Ogulin – in v tej postavi je Plateau dokončno našel svoj zvok.
Leta 2022 so izdali prvo uradno skladbo Nič vedeti, ki je hitro našla pot do poslušalcev in postala popevka tedna na Valu 202. Pesem se je uvrstila tudi med 50 najbolj predvajanih skladb leta. Tok singlov se od takrat ni ustavil, v naslednjih mesecih so sledili še Neimenovana, Nova koža (ta je nastala pod producentsko taktirko Mihe Arnuša – Arnija), Levi govorijo in Najdem te še kdaj – slednja dva sta prav tako postala popevki tedna, se uvrstila med 50 najbolj predvajanih skladb leta in potrdila, da gre za enega najobetavnejših mladih bendov v državi.
S še eno popevko tedna, singlom DENS!, so jeseni 2023 izdali svoj prvi album Vse skrivnosti vetru in ga premierno predstavili v razprodanem Orto baru. Prvo ustvarjalno poglavje so zaključili z dvema singloma Reka in Mali princ, posnetima v enem dnevu v Beartracks studiu v Kočevju s producentom Robertom Bulešičem. Pesem Reka je znova osvojila naslov popevke tedna.
Februarja 2024 so se s producentom Gregom Bajcem (MRFY, Kokosy, Jet Black Diamonds) in prijateljem Maksom Rozmanom, bobnarjem skupine Jet Black Diamonds, odpravili v Pavarotti Music Center v Mostar, kjer so posneli pet novih skladb in dobili številne nove izkušnje. Poletje so preživeli v Lotos Music studiu v Šentjerneju, kjer so pri prijatelju in producentu svojega prvenca, Bortu Rossu, nadgrajevali in zaključili album. Vmes so posneli še eksperimentalno skladbo YO YO HELLOU, ki je med poslušalci sprožila precej razprav in razkrila njihovo igrivo plat.
Jeseni 2024 so izdali singel Žalostno dekle in se na jutranjem koncertu pri Andreju Karoliju (Val 202) predstavili širši publiki ter napovedali novi album. Sledil je še Ti bi še naprej, oba singla pa sta bila zmagovalca glasovanja za popevko tedna. Tretji singel Love Don’t Mean a Thing (For a Girl Like You), izdan marca 2025, je napovedal njihov drugi album TOP JE POP, ki je 8. aprila izšel na vseh pretočnih platformah.
Pri albumu so sodelovali številni glasbeniki, med njimi Andraž Mazi, Anže Lajevec, Leyre Legarda Ventura, Arijana Lucas (Ari) in MePZ Leo Fortis Trebnje, aranžma za zbor je prispeval Samo Vovk, mastering pa Simon Penšek.
Aprila 2025 so napolnili Katedralo Kina Šiška in s koncertom ob izidu albuma pripravili spektakel, ki je še enkrat dokazal, da dolenjska glasbena scena živi in diha – ter da Plateau ni bend, ki bi se zadovoljil z razgledom.
Gašper, bi še kaj dodal?
Gašper: Uradno smo nastali leta 2019 iz ljubezni do lepe glasbe in skupnega muziciranja, deloma tudi do nastopanja. Do sedaj smo izdali dva albuma, vse skupaj štiriindvajset komadov. Nastopali smo tako rekoč po celi Sloveniji, spoznali veliko glasbenih kolegov, veliko idolov. Naš plan za prihodnost je še naprej snemati glasbo, pisati glasbo, »jammat«, igrati skupaj in se imeti fino – to je za nas poglavitna stvar.
Imate že kakšne posebne datume ali projekte v prihodnosti, ki se jih lahko veselimo, ali ostaja to skrivnost?
Gašper: Ne, zaenkrat nas čakajo samo koncerti. Naša prihodnost je trenutno precej v zraku, ker smo še vedno v procesu tega, da predstavljamo naš sedanji album Top je pop in kreiramo novo glasbo, kar gre precej počasi. Razkrijemo lahko le, da se 18. decembra pripravlja nov koncert v Orto baru, kamor ste lepo vabljeni.
Kdo so bili vaši prvi glasbeni vzorniki, ki so vas navdihnili, da ste začeli ustvarjati glasbo?
Martin: Verjetno bi lahko rekel, da sem o glasbenem vzoru začel zavestno razmišljati v srednji šoli. Eden izmed mojih prvih vzornikov je bil gotovo virtuoz in multiinstrumentalist Jacob Collier, sledila sta mu Jaco Pastorius in Paul McCartney.
Andrej: Moji prvi glavni vzorniki so bili verjetno narodnozabavni glasbeniki, saj sem s tem odraščal doma. Ko sem začel obiskovati glasbeno šolo, pa je bil moj vzornik moj profesor harmonike Mitja Jeršič. Za klaviature me je navdušil Davor Klarič. Mislim, da sem bil najbolj občutljiv proti koncu srednje šole, ravno takrat, ko se je začenjal Plateau. Name so najbolj vplivali slovenski rock glasbeniki, na moj način igranja pa že prej omenjeni Davor Klarič. Črpal sem tudi iz MRFY-jev, ki so me spodbudili predvsem k eksperimentaciji z zvokom, od tujih glasbenikov pa sta me navdušila predvsem Julian Pollack in Cory Henry.
Aljaž: Moj prvi večji vzornik je bil Elton John zaradi risanke Mojster Miha: Nepozabni Božič, v kateri so reševali koncert Mihovega brata. No, na koncu je bil njegov brat Elton John, ki igral je pesem Crocodile rock. Pesem je bila dolgo časa moja najljubša in še vedno jo rad poslušam. Vzorniki, zaradi katerih sem začel ustvarjati glasbo, pa so Lucky Chops, Benny Greb ter svetovne pop in rock zvezde.
Gašper: Največji glasbeni vzornik mojega življenja je britanski bend The Beatles iz Liverpoola – John, George, Paul in Ringo, ki so še v času izjemno črno-belega in konzervativnega sveta dokazali, da lahko štirje fantje iz delavskega razreda, iz nekega mornarskega mesta, naredijo nekaj veliko večjega, kot so oni sami, in navdihnejo vse ljudi, ki so prišli na glasbeno sceno za njimi. Kar pa se tiče bendov, bi rad izpostavil novomeške kolege MRFY. Skupina je nastala, ko sem bil v najbolj čustveno razvnetih letih srednje šole na novomeški gimnaziji, in je name naredila neizmeren vtis – tako glede avtorstva, igranja inštrumentov kot tudi nastopanja. Usmerili so me na pot, na kateri sem danes.
Ali imate danes še vedno iste vzornike?
Martin: Ne, vsekakor so se vzorniki spremenili. No, nekateri ostanejo, drugi gredo, tako je vsaj pri meni. Zdi se mi, da je zmeraj obdobje, ko si z vzornikom skoraj obseden, počasi pa se to umiri in vpliv vzornika zbledi, sam pa greš naprej in iščeš novo inspiracijo.
Andrej: Kar se tiče muzike, so večinoma ostali kar isti. Mogoče sem začel dajati več pomena temu, kdo je tudi dober človek, ne samo dober glasbenik.
Aljaž: Moji prvi vzorniki so še vedno moji vzorniki, vendar sem skozi čas pridobil še veliko novih. Lahko bi rekel, da je lahko moj vzornik vsak dober artist oz. glasbenik, ki ima kaj povedati ali pokazati v glasbi in je hkrati dobra oseba. Glavna stvar vzornika je, da te motivira, da greš vadit, pisat besedila, naredit transkripcijo njegovih posnetkov – kako je odigral pasažo.
Gašper: Mislim, da so skozi proces, ko smo okusili kanček tega, kaj pomeni biti del industrije in ne samo nek bend, ki pač dela to, kar hoče, ter skozi naš čas na glasbeni sceni nekateri moji vzorniki v mojih očeh nekoliko izgubili spoštovanje. A tista dva prej omenjena – poglavitna – ostajata. Mogoče je delovanje glasbene industrije malo razbilo mojo iluzijo oz. romantičen pogled na ustvarjanje glasbe in bendovsko življenje nasploh.
Katere elemente glasbe svojih vzornikov poskušate vključiti v svoj stil in katere zavestno zavračate?
Martin: Prepričan sem, da sem pod vtisom vzornikov oblikoval večino svojih basovskih linij, tako to je. Instrumentalist skozi celo življenje nabira svoje glasbeno besedišče, vsaka pesem, ki se jo naučiš, jo poslušaš, transkribiraš, pripomore k oblikovanju svojega sloga, ki pa je dejansko skupek različnih izkušenj glasbe. Mislim, da se mi ne dogaja, da bi zavestno zavračal elemente vzornikov, morda edino takrat, ko mi kaj zveni preveč podobno nečemu, kar so že napisali. Vključiti se trudim zanimive in razgibane basovske linije.
Andrej: Odvisno od komada. Če mi je bil všeč nek komad oz. pristop klaviaturista pri podobnem komadu, se podobno lotim naših komadov, ki jih piše naš frontman. Torej, če je naš komad slogovno podoben komadu mojega idola, se tudi sam ustvarjanja lotim na podoben način.
Aljaž: Težko vprašanje. Rekel bi, da vključim vse, kar mi je všeč pri nekem vzorniku.
Gašper: Gotovo se pri mojem »songwritingu« pozna vpliv Beatlov. Vedno sem tudi na lovu za neko lepo melodijo, ki še ni bila slišana. Pri pisanju besedil se zgledujem po prej omenjenih MRFY in Dan D, naših drugih stanovskih kolegih, pa po takih velikanih, kot sta Marko Brecelj in Tomaž Pengov. Všeč so mi lepe melodije in dobra besedila. Doseči to je tudi moja največja želja. Kar se tiče našega zvoka, pa imamo ta privilegij oz. prekletstvo, da v bendu vsak stremi in štrli glasbeno v svojo smer. Mene na primer navdušujejo distorzirane kitare in osnovni ritmi skupini The Strokes, Ogu je zaljubljen v pop glasbo, Martina mogoče bolj zanima kakšen jazz ali funk, Kaf pa je globoko zakoreninjen v slovensko glasbeno izročilo rock in pop bendov. Zadnje čase se zavestno branimo vse manj stvari, smo kar odprti in poskušamo čim več. Ugotavljamo, da v glasbi (če si pravilno naravnan) ni mej.
Ste se kdaj srečali s katerim od svojih idolov? Kako je bilo?
Martin: V življenju sem se gotovo srečal s katerim od svojih idolov, ker je bil marsikateri od njih tudi človek, ki sem ga poznal iz vsakdanjega življenja. To je bil lahko moj učitelj kontrabasa, morda dirigent našega orkestra, kakšen basist iz znanih novomeških bendov, ali pa le navaden človek, ki nima zveze z glasbo in samo živi po svoje. Gotovo sem se srečal z njimi in do zdaj so bile te interakcije super, ne bi pa jih opisal kot nek »event«.
Andrej: Kar se tiče Slovenije, sem spoznal vse. Še vedno sem, na primer, v povezavi s svojim profesorjem, od katerega sem črpal ogromno navdiha že deset let nazaj. Klarič me je pravzaprav še bolj kot s klaviaturami navdušil s svojo preprostostjo ter s svojim dojemanjem glasbe in zvoka – pozoren je na detajle, ki se zdijo zanemarljivi, a na koncu prinesejo pesmi tisto skrito sestavino, tisto, kar nas premakne.
Aljaž: Srečal sem se že z veliko idoli, vedno je bilo zelo zanimivo, a na koncu smo vsi samo ljudje.
Gašper: S svojimi idoli sem se srečal mnogokrat, tudi že pil sem skoraj do smrti z njimi (op. a. smeh). Taki večeri so mi ostali zasidrani v lepem spominu. Lahko rečem tudi, da imam srečo, da so nekateri moji idoli celo moji prijatelji, za kar sem vedno hvaležen. Ko sem bil malo mlajši, sem mogoče preveč idoliziral nekatere ljudi. To, da sem jih spoznal, mi je pomagalo prebroditi to zaljubljenost in obsedenost ter me spraviti na realna tla. Zdaj razumem, da smo vsi samo ljudje in da je tisto, kar res šteje, seveda nadarjenost in nek pogled na svet, ki je morda drugačen od pogleda večine ljudi, sploh če si glasbenik z originalno glasbo. Ampak ogromen del tega so tudi marljivost, delavnost in volja. Če nimaš strasti, ne bo nič.
Torej, čeprav si spoznal svoje idole in jih nehal idolizirati, si jih začel spoštovati na drugačen način?
Gašper: Ja, točno to. Mislim, da je »Never meet your heroes« zelo zanimiv pregovor. Ne spoznaj jih, ker bodo nehali biti tvoji heroji, kar pa ima pozitivno in negativno konotacijo. Spoznaš nekoga, ki ga idoliziraš, a je kreten, zato se ti določena predstava o njem ali stvari, s katero se ukvarja, razblini. Lahko pa je to tudi pozitivno in ti da ogromno dragocenih lekcij, ki so zelo pomembne za tvoje osebno udejstvovanje in razumevanje določenih stvari. Ni namreč dobro biti zasanjano zaljubljen v stvari in jim slepo slediti. Moraš si izoblikovati svoja mnenja in stališča, saj se tako zgradi tvoj osebni slog izražanja.
Kot mlajši fant si torej bolj idoliziral. Se ti zdi, da je to del procesa odraščanja in da kasneje, ko človek odraste, izgubi določene idole oz. niti ne razmišlja več o njih? Kakšno se ti zdi vzorništvo v tvoji generaciji? Lahko rečeš, da imajo tvoji sošolci in prijatelji svoje vzornike – tudi izven glasbenega življenja?
Gašper: Dobro vprašanje. Mislim, da je to naraven pojav. Ko odraščaš, se ta obsedenost oz. ljubezen umiri. Zdi pa se mi, da določene stvari, ki ti jih nekdo da oz. se ti zgodijo v otroštvu/mlajših letih, ostanejo za vedno, ker so se te dotaknile ravno takrat, ko si bil najbolj dovzeten za spremembe. Idoli, ki jih imaš, ko si majhen, ostanejo s tabo za vedno, tudi če začneš kasneje drugače gledati na stvari. Jaz ne bi bil tu, kjer sem, če ne bi bil včasih zaljubljen v te ljudi. Mogoče je to usoda, mogoče naraven potek življenja, težko rečem. Bom pa rekel, da je brez vzornikov težko živeti, hitro postaneš brezobrazen in brezciljen. Nimajo vsi ljudje, ki jih poznam, svojih idolov (tudi izven glasbe), ampak se mi zdi, da jih je pomembno imeti.
Če bi lahko sodelovali z enim vzornikom (živim ali pokojnim), kdo bi to bil in zakaj?
Martin: Kanye West izpred dvajsetih let, ker je odličen producent in, saj veste, res zanimiv človek.
Andrej: Pravkar sem se spomnil še enega vzornika, to je Miha Arnuš, z njim bi rad sodeloval. Mislim, da sva si podobna/se ujameva po karakterju, je priden in delaven, »straight to the point«. Kot sem rekel, vse bolj so mi všeč glasbeniki, ki so mi podobni kot ljudje.
Aljaž: Sodeloval bi s kakšno izmed svetovnih zvezd popularne glasbe, kot so Bruno Mars, Stevie Wonder, Taylor Swift ali Toni Cetinski. Prav tako pa bi z veseljem na oder stopil tudi s katerim izmed znanih jazz glasbenikov, predvsem so mi všeč Count Basie, Ray Brown in Frank Sinatra, lahko pa bi še našteval.
Gašper: Hmmm (op. a. po dolgem razmisleku). To je težko vprašanje, nimam pravega odgovora.
Kako mislite, da vi danes vplivate na mlajše glasbenike – ste morda že komu postali vzornik?
Martin: Morda, ne da bi vedel. Osebno verjetno ne, kot skupina pa malce bolj verjetno.
Aljaž: Na mlajše glasbenike vplivam tako, da jim predajam svoje znanje o tem, kako vaditi in kaj vaditi … Zelo pomembni so tudi nastopi z bendi in da se na njih vedno izkažem, saj zaradi tega vedno znova pritegnem veliko poslušalcev in na koncu dobim veliko lepih feedbackov. Čedalje večkrat tudi slišim od različnih ljudi, da sem vzornik čedalje več bobnarjem.
Gašper: Ne morem reči, ker ne vem. Rad razmišljam o tem. Še posebej, ko imamo špil in imam slab dan ali sem žalosten, vedno pomislim, da konec koncev vedno igram za tiste ljudi v publiki – tudi jaz sem pogosto tisti tip v publiki, ki me nekdo na odru čisto prevzame in navduši. In to mi zadnje čase ful pomaga iti iz svoje kože in se zavedati, da sem samo »entertainer« in da je moj cilj, da ljudem polepšam dan, ne pa da jih zamorim s svojim počutjem Če se preslikam na njihovo mesto, vem, kaj meni največ pomeni Srčno si želim in se nadejam tega, da bomo nekoč nekomu idoli, če pa smo že, pa toliko lepše.
Je s tem povezana tudi vaša navada, da greste po koncertu med publiko, ste odprti za pogovor?
Gašper: Ja, predvsem nas zanima odziv ljudi iz prve roke. Hočemo, da nam ljudje direktno povejo, kako je bilo, brez »bullshita«, ker smo zelo samokritični in nam kvaliteta igranja in kvaliteta nastopa veliko pomenita. Pa tudi zato, ker se po špilu nima smisla zapreti vase in pričakovati, da se bo vsa pozornost zlila nate, ampak moraš iti ven. Če boš glumil nekoga, ki mu je bilo ful fajn na odru, potem pa se skril in zaprl vase, to ni dober način delovanja in življenja. Ljudje so te prišli poslušat in lahko jim daš ves svoj čas, saj si konec koncev zato tam.
Imate poleg glasbenikov vzornike tudi na drugih področjih (umetnost, šport, aktivizem)?
Martin: Ja, rad imam Kobeja, Sokrata, Diogena, Alena Omiča.
Andrej: Niti ne, velik vzor pa mi nudi družina. Imam veliko spoštovanje do tega, kar so dosegli moji starši. Cenim tudi vse ostale prednike, vendar sem najbolj ponosen na starše.
Aljaž: Seveda, veliko mojih vzornikov se najde tudi v svetu športa, predvsem v svetu košarke in nogometa, sem pa ljubitelj vseh športov in poznam kar dobro celotno sceno.
Gašper: Moj največji športni idol je Luka Dončič, na področju aktivizma je to John Lennon (op. a. smeh), všeč mi je Dali. Všeč so mi čudni ljudje, ki so neizprosno to, kar so, in si ne morejo pomagati. Kdor jih ima rad, jih ima rad, kdor jih nima, jih nima, ampak so neizprosno oni in se za nič na svetu ne uklonijo. To mi je zelo všeč.
Katero lekcijo ali nasvet vzornikov nosite s seboj še danes?
Martin: Kot je rekel Kobe, trdo delo pretehta talent, vedno.
Andrej: Muzika ni tekmovanje, ampak je bila narejena zato, da se ljudje ob njej zbiramo in se imamo dobro. Čeprav smo vse bolj vpeti v ta duh tekmovalnosti in kapitalizem, kar pomeni, da se posledično tudi v glasbi uspeh meri s prodanimi kartami in ne z glasbo samo oz. pripadnostjo le-tej. To sem najprej slišal od srbskih kolegov, Šinobusov, pa tudi s Plateauji smo se udeležili nekaj glasbenih tekmovanj, kot sta Špil liga in Popevka tedna, kjer sem začutil največjo tekmovalnost. Vedno, ko je prišlo do rezultata, kakršenkoli je že bil, smo se strinjali, da smo še vedno muzičarji in da naš cilj ni to, da tekmujemo med sabo.
Aljaž: Nasvet mojih vzornikov je bil, da je bobnar tisti, ki naredi energijo v bendu. Zato vedno daj svoj maksimum na odru, na vaji, kjerkoli si. Tvoja moč je spreobrniti vzdušje v eni sekundi.
Gašper: Ne jemljite se preveč resno.
Kako pazite, da ob občudovanju drugih še vedno ohranite lastno identiteto v glasbi?
Martin: Vsak ima nekaj svojega, osebno se samo prepustim ustvarjalnemu procesu, kar pride, pride.
Andrej: V bistvu ne pazim. Trudim se biti tak, kot sem, čeprav to dostikrat pride v nasprotje s tem, kar naj bi glasbena identiteta predstavljala – v smislu, da imaš eno identiteto, ki jo kažeš na odru, a je v bistvu del blagovne znamke benda, drugo pa je potem tisto, kar se ti dogaja v privatnem življenju. Sam se trudim, da teh dveh identitet ne bi ločil med sabo, da sem isti na odru in v privatnem življenju.
Aljaž: Se ne obremenjujem s tem. Bodi to, kar si, in vse bo kul!
Gašper: Z lahkoto, ker imam nizko samopodobo.
Kakšen nasvet bi predali mlajšemu sebi, ki šele začenja z glasbenim udejstvovanjem?
Martin: Vadi, postavi si rutino in ji sledi vsak dan.
Andrej: Da bi vadil več lestvic, ko sem bil majhen (op. a. strinjanje in smeh).
Aljaž: Mlajšemu sebi bi povedal samo to: poslušaj čim več raznolike glasbe in vadi čim, čim, čim več!
Gašper: Ne jemlji se preveč resno. Pa naj ti ne pridejo drugi toliko do živega – ne oziraj se toliko na mnenja drugih.
Ali menite, da je poleg vzornikov dobro imeti tudi nekoga na drugem koncu spektra – nekoga, od katerega si želite biti drugačni? Imate antivzornika, ki vas usmerja kot slika nečesa, kar vam ni všeč oz. s čimer se ne strinjate?
Martin: Zanimivo vprašanje. Ne bi rekel, da imam zavestno nekega antivzornika. Pa vendar sem prepričan, da poznam ljudi, za katere si rečem: »Ne bodi takšen kot on.« Mislim, da ima vsak nekoga takšnega. To se mi zdi normalno in dobro.
Aljaž: Seveda! Nič ni narobe s tem, ampak mislim, da je to izguba časa. Poslušaj, ustvarjaj glasbo, ki ti je všeč, ne zatikaj se pri stvareh, ki ti niso všeč.
Andrej: Ja, imam te spektre. Še enkrat se bom vrnil na to, kar sem že povedal. Odraščam, vsi skupaj odraščamo, kar pomeni, da se nam menjajo prioritete v življenju. Mogoče je življenje mojih idolov tako podrejeno glasbi, da ima družina manj od tega, kot je videti navzven. Mogoče tudi sami niso tako srečni, kot delujejo, čeprav na prvi pogled izgleda vse ful kul. Mogoče je ta psihološka stran glasbe, pa tudi to, da je fajn na špilu, vsi pojejo, pa se na koncu špila, ko stopiš z odra, vseeno zgodi, da si čisto prazen, in je kar bedno.
Kako se spopadaš s tem?
Andrej: Ponavadi se ga napijem ali pa se pogovorim s prijateljem – to vedno najbolj pomaga. Poskušaš preusmeriti misli, kar ni vedno najlažje. Je pa res, da ni vse odvisno od špila in dogajanja na odru, ampak tudi od tvojega dejanskega počutja v času, ko se je ta špil zgodil. Torej, vedno je vpletenih več dejavnikov in vsakega se moraš lotiti drugače. Skoncentriraš se na točko, ki te je v tem trenutku najbolj spraznila, in jo rešuješ na primeren način.
Gašper: Mislim, da je zelo dobro imeti antivzornika. To pomeni, da imaš izoblikovan okus, imeti okus v glasbenem biznisu pa je ključnega pomena. Imeti moraš neke smernice, kaj ti je dobro, kaj ti je slabo, drugače ni dobro (op. a. smeh). Ampak če nimaš okusa, a to pomeni, da ti je vse dobro? Kaj je zares okus?
Martin: Rad imaš vso glasbo.
Mogoče je dobro imeti širino oz. poslušati različne žanre zato, da sploh veš, kaj obstaja?
Gašper: Ja, gotovo. Zelo zanimivo vprašanje, bravo.
