Povsod sama megla

Ko sem enkrat na začetku tisočletja še v originalu brala knjigo Kako so prodajalci megle zavladali svetu (Mladinska knjiga, prevod Irena Duša Draž), zdaj že upokojenega angleškega kolumnista in novinarja Francisa Wheena, se mi je zdelo, da v njej sicer odlično opisuje sodobni svet, čeprav je včasih le prevelik godrnjač in so njegove teorije obupno pretemačne. Verjela sem, da opisuje nek zahodni svet, ki je neprimerljiv z našim. A globalizem je v desetletju in pol svet zlepil v enotno gmoto, ki jo vodi le ena ideologija. Zato se včasih še vedno rada vrnem k Wheenu, da se spomnim, kako se je vse skupaj začelo.

Maggy in Ronald

Knjigo namreč začne z zgodbo o tem, kako sta Margaret Thatcher in Ronald Reagan v začetku osemdesetih iz jermenov in uzd spustila kapitalistično zver, ki si je potem nadela nedolžen neoliberalni ovčji kožuh ter pogrizla človeške pravice in pamet. Kot dve mračni čarovnici v Macbethu sta Margaret in Ronald v kotel politike vrgla velik šop ljubezni do bogatašev, sovraštvo do sindikatov in delavskega razreda, pridodala deset žlic teorije ekonomista Miltona Friedmana, zajemalko privatizacije in z nevidno roko trga premešala sestavine, ki so pomorile socialno državo, službe, sindikate, javno dobro in sploh vse pravice ljudstva, ki so jih po drugi svetovni vojni začeli graditi humanisti, ekonomisti, politiki, sindikati …

Država ni dolžna skrbeti za svoje državljane, je verjela železna lady, država ni tu zato, da pomaga revnim, ampak da pomaga, da bodo uspešni ljudje še bolj bogati, zato jim je znižala davke in višala bonuse. Socialne države ne rabimo, je bila prepričana, saj se bodo lahko revni hranili z drobtinicami, ki bodo padale z obilno obloženih bogataških miz. Oba politika sta ustvarila odličen humus, v katerem je borzni trg podivjal, denar je postal šesti naravni element in pohlep najbolj čaščeno čustvo. Osemdeseta so postala desetletje izposojanja in zapravljanja, bogati podjetniki z Wall Streeta niso ničesar več ustvarjali, temveč se samo še zadolževali, kupovali velika podjetja, jih uničili, razkosali in prodajali naprej. Kako se je podrla ta hiša iz kart, je dobro znano, in ker se sistem ni spremenil, nas novi finančni globalni zlomi čakajo za naslednjim vogalom.

Spiritualno razsvetljenje

Wheen (rodil se je leta 1957), ki je med drugim tudi avtor odlične biografije o Karlu Marxu, pravi, da se je vse to lahko zgodilo pred našimi očmi zato, ker so razsvetljenske ideje, ki so človeštvo katapultirale iz mraka, vedno bolj pozabljene. Razsvetljenstvo je bilo tisto, ki je ločilo religijo od države, zavračalo avtoritete in tradicijo kot nezmotljive vire resnice, slavilo znanje in razmišljanje s svojo glavo. A če danes v google vtipkate besedico razsvetljenstvo, boste naleteli na nekaj povsem drugega, na knjige z naslovi, kot so: Moč zdajšnjega trenutka: vodič do spiritualnega razsvetljenja, Skrivnost kung-fuja za samoobrambo; zdravje in razsvetljenstvo, Kristalno razsvetljenstvo: preobrazbena moč kristalov in zdravilnih kamnov, Prebudite Budo v sebi: osem korakov do razsvetljenstva … New age je postal sodobno razsvetljenstvo.

Ljudje bolj kot znanje obožujejo spiritualnost, bolj kot filozofe in pisatelje poslušajo različne guruje, se ukvarjajo sami s seboj, s svojo obsedenostjo s hrano brez maščobe in glutena, namesto da bi se ozrli v okoli sebe v svet ter ga skušali spremeniti na bolje. In ko razum spi, piše Wheen, se v ospredje prerinejo različne pošasti.

V potrošniškem svetu so tudi »razsvetljenske in večne resnice« postale predmet manipulacije; le tržno blago, ki ga kupujemo in vanj verjamemo zgolj zato, da boža in malikuje posamezni ego, in ki se bolj kot z zgodovinsko dialektiko in humanizmom ali boljšim svetom, če hočete, ukvarja z nekakšno samozagledanostjo ter je alibi za preživetje v vsakdanu trenutka.

A h gurujem se ne zatekajo le »navadni« ljudje, ampak tudi politiki. Tudi v Sloveniji je to dobro varovana javna skrivnost, v katero si nihče ne upa dregniti in s katero so okužene vse politične strani. No, Wheen je zračunal, da je britanska vlada leta 2001 za nasvete gurujev menedžmenta porabila kar 550 milijonov funtov.

Kdo sploh misli?

Kaj je narobe s sodobno družbo in tudi z njenim intimnim oziroma individualnim delom, da jo pravzaprav oblikujeta le dva včasih izjemno prepletena pojma – prvi je pehanje za denarjem in potrošništvo, drugi pa iskanje samega sebe? Individualnost, tako opevani pojem razsvetljenstva, se očitno potaplja v otopelost novodobne množičnosti in samoumevni korporativni kolektivizem. Ves ta novi iracionalizem je po Wheenovem mnenju »izraz obupa ljudi, ki se čutijo nemočne, kar se tiče izboljšanja svojega življenja, in slutijo, da so prepuščeni na milost in nemilost skrivnim, brezosebnim silam. Politični voditelji ta izraz sprejemajo kot varen ventil za razkolništvo, ki izpolnjuje podobno funkcijo, kot jo je Marx pripisoval religiji – srce brezsrčnega sveta, opij za ljudstvo.« Dejstvo je, da je pač veliko bolje, če ljudje iščejo uteho v kristalih in astrologiji, »kot da dejansko dvomijo o svojih vladarjih ali socialnem in ekonomskem sistemu, ki ga ti vodijo«.

Wheen je izjemno kritičen tudi do intelektualcev, ki naj bi bili dediči razsvetljenskih idej, saj se mu zdi, da so zaprti v slonokoščene akademske stolpe in nimajo nikakršnega stika z realnostjo. Že zdavnaj več niso oblikovalci javnega mnenja. Wheen za začetek klofne francoske strukturaliste, ki jih očitno sploh ne mara, tako kot Marx ni maral francoskih revolucionarjev. Meni namreč, da so začeli modrost enačiti z nerazumevanjem in distanco, jasne filozofske misli so nadomestili z zapletenimi in nerazumljivimi formulami, ki jih nihče ne razume. Iz filozofije so posrkali življenje. Še bolj je kritičen do tako imenovanih levih intelektualcev, ki so udobno varni v meščanskih stanovanjih fanatično podpirali ideologije in diktature. Obregne se ob Chomskega in njegovo ljubezen do množičnega morilca Pol Pota.

A vendar je razmišljanje s svojo glavo edina stvar, ki v današnjem svetu sploh kaj šteje, meni Wheen, ki knjigo Kako so prodajalci megle zavladali svetu začne z zgodbo o tem, da je nek časopis septembra leta 1784 različne nemške intelektualce povabil, naj odgovorijo na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo. Med povabljenimi je bil tudi Immanuel Kant, ki je zapisal: »Razsvetljenstvo je dvig človeka iz samozadane nezrelosti. Nezrelost je nezmožnost uporabe lastnega razumevanja brez vodstva drugega. Nezrelost je samozadana, če njen vzrok ni pomanjkanje razumevanja, ampak pomanjkanje odločnosti in poguma, da bi lastno razsodnost uporabljali brez tujega vodstva. Sapere aude! Drznite si vedeti! To je moto razsvetljenstva.«. V vedno bolj infantilni in nezreli družbi je ta stara Kantova misel sodobnejša in uporabnejša od kakšnega najnovejšega tehnološkega izdelka iz Silicijeve doline.