Izbrana poezija

Selitev: Take One

WC školjka je bila pokvarjena
že od jedkega začetka
da bi potegnil vodo
si moral najprej spustiti pokrov
stopiti nanj
in na vrhu kotlička pritisniti zaklopko
ko sem se po nekaj mesecih
prezgodnjih budilk
‘kdo-je-kriv-prepirov’ in razjedi na želodcu
končno odselila
sem najbolj sovražila novo kopalnico
z butastimi pelikani na keramičnih ploščicah
in prevelik lijak
v katerem bi z lahkoto zaplavala
manjša raca
seveda pa sem najbolj sovražila
običajno delujočo WC školjko 

Glavno mesto

tudi glavno mesto
tako majhne državice
je še vedno
glavno mesto;

ima pač
premalo beznic
in mestnih kopališč,
a se lahko pohvali
z zajetnim številom
kraljev ulic

in bolestnih glasbenikov,
ki znajo zaigrati
le tri skladbe
in me z neprestanim
ponavljanjem
pripraviti
do absolutne
agonije,

saj se tako vedno znova
spomnim
najine bližine,
ki je navkljub razdalji
še vedno bližina;

ima pač premalo
tesnih objemov
in zaležanih juter,
a se vseeno lahko tolče
po prsih,
ker te zato zmeraj znova
nevzdržno pogrešam,

in še ko se vrneš,
ni prav nič drugače –

verjetno
zaradi premajhnega
mesta.

 

slika
z orhidejami

pijača
v najljubšem lokalu
potem kosilo
čez teden
draga večerja
zabava
v klubu
in koncert
s prijatelji
prvič te povabim
v svoje stanovanje
poljub
poljubi
če se mi dovolj dopadeš
seks
fuk
karkoli
nama pač sede
/nekaj mesecev kasneje/
prespiš
predstavim te staršem
in pakiram
stvari v škatle
tvoja zobna krtačka
moja zobna krtačka
prvo silvestrovo skupaj
drugo silvestrovo skupaj
iskanje primernega mesta
za sliko
z orhidejami
dolge izmene
v službi
spogledovanje
/s sodelavci/
s sodelavcem[1]
iskanje primernega mesta
za sliko
z orhidejami drugič
iskanje primernega mesta
za sliko
z orhidejami tretjič
iskanje
primernega
mesta[2]

Berlin

morala sem
videti
kje si je zloglasna
Christiane F.
prvič vbrizgala
H
in kje je prvič
pofafala tiča
morala sem
videti
postajo
živalskega vrta
in tisto malo
klošarjev
ki spadajo zraven
morala sem
priti
da bi lahko
videla
in nabirala spomine
ne vem zakaj
nisem pomislila
da na postaji
verjetno ne bo
14-letne deklice
z iglo v roki
niti Detlefa
in ostalih prijateljev
ker je od takrat
minilo
nekaj desetletij
čeprav se zdi
da zares ni pretekla
niti sekunda
svet v knjigi
je tako zelo živ
in enak za zmeraj
in to je prekleto
naporno
zato sem pač morala
videti
priti sem
da se
jaz otrok iz podalpske deželice
zares prepričam

Korespondenca

v živo sta se srečala
le dvakrat
prvič v kavarni
Štorklja
v Zürichu
in drugič v jeziku

bil je težek čas
za jude
tako težko je
ostati
živ
le v besedi
in še nemški
za povrh

še nacisti niso imeli
moči
da bi zaustavili
korespondenco
dokler se Paul
ni odločil

da bo življenje končal
s samomorom
in z njim se je končala
tudi korespondenca

Nelly
v kavarni
Štorklja
v Zürichu
še ni slutila
da bo umrla
prav na dan
ko ga bodo
pokopali

Zate, A. V.

strastno mi ližeš
razporek.

ustnice dramatično
lomijo znoj,
med bedri se nabira

slina –

pohota,
ki bo slekla
še poslednji centimeter
kože,
se muza
ob dotikih.

končno se lahko naslajaš
nad gostoto
mojih prsi
in z dlanmi gladiš
nabreklost.

meseci,
ko si le gledal
in si nemočno predstavljal
poteze,
ki se skrivajo
za majico,
so prestopili konec;

pravzaprav nihče
od naju
ni upal
pričakovati takšnega razpleta –

saj sva vendar
samo prijatelja.

S kitaro polniš postelje

vedno si bil navajen dobiti
najlepše pičke
najprej so padale mladoletne
neizkušene in željne pozornosti
za njimi najstnice
ki so jim včeraj pognali prvi joški
pa tiste z ravno-pravleti
blond rdeče
sploh ni važno
in na koncu večne žurerke
za katere nikoli ne moreš z gotovostjo trditi
koliko so v resnici stare
vedno si bil navajen dobiti
najlepše pičke
trofeje so pač sveže
stisnjene in sprane
čeprav ti grejo čez čas pošteno na kurac
ker jih moraš po povprečni noči
vedno znova
diskretno nagnati in navreči
da jih boš poklical
čeprav do zdaj še nobene nisi
vedno si bil namreč navajen dobiti
najlepše pičke
s kitaro polniti postelje
in vsak večer okušati
nov češpljev namaz
saj cviljenje na ušesa
in vse bolj pijano
udarjanje po strunah
pač ne zmoreta dušiti
strahu pred cinično žensko
ki ti bo končno povedala
da prenajedanje s češpljevim sokom
na dolgi rok prinaša
le odpoved jeter

Samote

Ali zares obstaja samo univerzalna ista-za-vsesamota ali pa so (bog ne daj!) ta potuhnjena stanja za vsako bitje, ki pleše po tvojih vekah, različna? Zakaj bi o tem govoril le neznancu – zakaj bi prav njemu zaupal, da se vračaš nekam, kamor se ne znaš vrniti in kljub vsemu ostajaš nekje vmes; vmes med vlaki in zrenji, da sva to poletje pač premalo padala v travo in spuščala balone v nebo, da sva – ja, premalo– šla, da bi lahko z gotovostjo trdila, kako se mlade jate ptic utapljajo v zadnjih žarkih sončnega zahoda. Le dva osamljena norca na poti do padala, ko je noč že strastno ugasnila luč, zdaj počasi stiskata skupaj deževne oči in končno še zadnjič prečkata ulico, ki ju je tako dolgo spremljala. Občutek, ko veš, da ti ni treba, a vseeno hočeš, postaja nevzdržen, ker si mogoče že umrl ali pa je umrla vsaj tvoja različica iz leta 2014 – ko veš, da ti ni treba, ampak vseeno hočeš; na silo prisluškuješ, kaj govorijo ozvezdja in kako se planet odpravi iskat tisto, za kar si bil prepričan, da je za-vse-isto, in če morda je; zakaj vsaki zvezdi med prsti odmeva del neba – zakaj še vedno ne veš, kakšen vonj imajo sanje? Zakaj bi o tem govoril le neznancu; veš, da ti ni treba, ampak vseeno moraš – osamljen kot vrtiljak med najhujšim nalivom sredi lunaparka – na robu začetka naivno čakaš, saj je vsakršna samota takšna; dva, ki se ne bosta nikoli srečala, imata srečo v svojih šapah.

Čakajoč (ne)milnost

… nato se obrneš in z jušno zajemalko pograbiš jesen, ko je najlepša – z gnilim listjem in vsem sranjem, ki ga na milnost in nemilnost raznaša po strganih cestah. Dež čaka na moj znak in tuljenje predstavlja mejnik; tu se, pravzaprav, najbolj razlikujeva – jaz požiram saksofon in ti dvoriš mestnim metuljem brez utripa. Med jate vprašanj se od nikoder prikrade še vonj melanholije in mandljevcev – mesec je v pričakovanju; ko se znova in znova začenja menstrualni ciklus, le tiho zaniha in čaka. Ne poznam odhodov, ker sem povsod doma; glas me poje in izruva, kjer ga zasadim – in tako boš pač moral zvoniti nedeljo. Obzorju se bo še naprej mudilo; in tebe, ki si znal še temo pripraviti do joka, bo vsako jutro znova (po nepotrebnem) našel dan – ta nesrečen svilnat predal s spomini na ladjo; na nekaj silno jedkega …

Nebo je potrebno previdno prežvečiti

(S severom se obrneš proti meni.)
Večer krvavi v rožnatih oblakih in kmalu bo dovolj pečen, da ga vzameva na krožnik – vsakega posebej, se razume – dodava umešano sonce, na koncu pa si na pravične kose razdeliva še nebo (čeprav je milost nekaj tako odurnega!).V naglici bom tako pogumno začela secirati tvoje pregovore, da bi zdržal vsaj do smrti in štel do tri; saj vem, da boš naknadno prosil še za tisti zmleti zvezdni prah (rok trajanja je potekel že pred dvema mesecema) in jaz bom vstala, s korakom določila konec sveta, to pikantno reč natresla na postan oblak in uživala v agoniji.  – Ne skopari, jebenti, ne skopari!– na skrivaj ga bom natresla še v svojo rdečo samoto, pod obrvmi pa upala, da ne boš opazil, kako se davim. Žvečenje je v takšnih okoliščinah pač nemogoče; zato si bova torej razdelila noč, a dvom kljub vsemu vztraja – si bo dan po tako okusnem večeru sploh lahko privoščil jutro?

[1]pijača
v najljubšem lokalu
potem kosilo
čez en teden
draga večerja
zabava
v klubu
in koncert
s prijatelji
poljub
poljubi
prvič te povabim
v svoje stanovanje
če se mi dovolj dopadeš
seks
fuk
karkoli
nama pač sede

[2]glej prvo opombo