Tina Mohorović: Vedeti, kdaj je dovolj, je ena najtežjih (likovnih) odločitev

Fotografija: Boštjan Pucelj

Novomeška ustvarjalka, ki jo je zanimalo vse v umetnosti in se je odpravila v Ljubljano, da to razišče. Po študiju likovne pedagogike, v katerem se je zaljubila v grafiko, se je vpisala še na scenografijo in za svoje postavitve prejela študentsko Prešernovo nagrado. Po skoraj desetletju delovanja v umetnosti, Tina še vedno vidi magijo likovnih in gledaliških del, a hkrati tudi neprizanesljivo zaledje projektnega dela, v katerem ta nastajajo. Intervju je nastal ob njeni razstavi Prestopanja v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki.

A

Si ena izmed tistih umetnic, ki je ustvarjala od nekdaj? 
Jaz sem vedno veliko risala. Spomnim se, da smo imeli v kuhinji eno steno, po kateri je mama pustila, da rišem. To se je nadaljevalo tudi v vrtcu in šoli in kmalu so me starši začeli ob nedeljah voziti v atelje k Jožetu Kumru. To mi je bil magičen prostor. Pa ta vonj po barvah … Mislim, da me je to zaznamovalo. V naši družini pa se ni nobeden ukvarjal z umetnostjo. 

Kako si se odločila za študij likovne pedagogike? Zakaj ne ALUO? 
Takrat me je bilo preveč strah sprejemnih izpitov za likovno akademijo. Poleg tega me je zanimalo vse mogoče. Za razliko od ALUO, kjer specializiraš eno smer, je bilo na programu likovne pedagogike vsega po malo. Profesor Bojan Kovačič, ki je poučeval grafiko, je hitro opazil, kako me je grafika prevzela in me vzel za asistentko. On je res verjel vame in zelo sem mu hvaležna za vse.


Diplomirala si iz globokega tiska, bolj specifično jedkanice, ob kateri pomislim predvsem na stare mojstre. Zakaj te je pritegnila?

Mene je fasciniralo, da če z iglo nekaj narišem na zaščiteno cinkovo ploščo, jo zjedkam v kislini in dam pod ogromen pritisk, še zmeraj ostane krhka, nežna linija. Spomnim se momenta, ko sem odtisnila prvo jedkanico. Bila je kot čarovnija. Fascinirala me je tudi tiskarska preša, ki je bila v bistvu tehnološki predpogoj za moderno dobo; za tiskanje knjig, za širjenje novih idej in informacij med navadne ljudi. Se mi zdi, da v grafiki še vedno odzvanja duh te revolucije.

Nežne in krhke linije zaznamujejo tudi tvoje grafike. V ciklu Anonimi (2018) se pojavljajo drobne človeške silhuete, razpršene po papirju. Kdo so Anonimi? 

To je težko reči. Sem tip ustvarjalca, ki izhaja iz intuicije. Ne vstopam z izdelanim konceptom vnaprej, ampak si pustim prosto pot in vidim, kaj se zgodi … in podobe, ki se kot arhetipi same pojavijo, potem sproti razvijam. Leta 2018, ko je cikel nastal, je bila vseprisotna osamljenost -občutek, da nisem zares del družbe. Razpršenost figur je odraz, kako doživljam sodobno družbo, in posledica fragmentiranosti, ki jo čutim v sebi in v družbi.

Za razstavo v Lamutovem salonu si ustvarila cikel Prestopanja (2020), pri katerem si ponovno uporabila dele matric iz cikla Anonimni, predvsem izbrane vertikale ali horizontale. Zdi se bolj modernistično izhodišče, v smeri raziskovanje likovnih problemov. Kaj te je spodbudilo k temu?

Pri Anonimih je bilo v ozadju ogromno raziskave in eksperimentiranja. Veliko je ostalo odprtega in pojavila se je priložnost, da tem Anonimomna nek način podelim identiteto. Postopek fokusiranja je bil podoben premikanju kamere, ki se odloči, kaj bo vzela v kader. Na ta izolirani del sem nanesla barvo, odtisnjena pa je cela matrica, tako da ostale zgodbe bivajo nevidne v belini odtisa. Dokler se papir ni posušil, je bil viden tudi relief risbe na papirju. To je tista magija, za katero samo ti veš, a se mi zdi, da na nezavedni ravni še vedno deluje.

Ob dialogu matrice, kot je uporabljena v ciklu Anonimi in v ciklu Prestopanja, razmišljam o neštetih možnostih likovnega dela. Kako veš, da je neko delo zaključeno? 

Za ustvarjalca je to po moje ena najtežjih likovnih odločitev -vedeti, kdaj je dovolj. Ko gledam nazaj, ugotavljam, da sem imela dolgo časa strah pred praznino. Ta občutek, da bi moral še nekaj narediti in da še ni končano, lahko delo uniči. Začutiš pa tisti moment, ko prihajaš do točke odločitve. Zdaj po toliko letih že malo začutim, ampak še vedno grem velikokrat »čez«, uničim delo in se potem jezim.

Prestopanjih je veliko praznine, ki se v današnjem svetu večkrat interpretira kot neizkoriščen prostor. Kakšen je tvoj odnos do tega?

Zame ima praznina ogromen potencial, zato sem jo tokrat želela namerno izpostaviti. Želela sem dati gledalcu prostor, da zadiha. Izpraznjen prostor papirja brez dodatnih dražljajev jemljem pozitivno, saj ti dovoli stik s seboj in osredotočanje na detajl. Je pa likovno veliko težje takšna dela uravnovesiti, da »stojijo«. 

Kako pa to opaziš v prostoru okoli sebe, izven galerij?

Poleg grafike moje delo zaznamuje oblikovanje prostora na tak ali drugačen način. Ko nekaj postaviš v prostor, ima to na človeka velik vpliv. Večji, kot si morda mislimo. Veliko sem se selila in vedno znova ugotavljam, kako te prostor definira, narekuje tvoj korak in atmosfero. Arhitekturo in umeščanje v javni prostor bi morali opravljati res samo najbolj sposobni ljudje. Novo mesto je čudovito mesto, a včasih se sprašujem, ko hodim mimo kakšne stavbe, kaj za vraga razmišljajo, ko v okolje umestijo neverjetne kreacije, ki uničujejo podobo mesta. 

Po diplomi iz likovne pedagogike si se vpisala še na podiplomski študij scenografije na AGRFT. Ali lahko primerjaš ustvarjanje v likovni in gledališki umetnosti?

Na scenografijo sem se vpisala, ker mi je bilo samo likovno preozko. Tam sem spoznavala prostor na čisto drug način, izkušnja z gledališčem pa je vplivala na moje likovno ustvarjanje in obratno. V gledališču gre za bolj racionalen in bolj reflektiran proces. Tvoj del je doprinos k celoti, ustvarjalnost pa je znotraj omejitev. V grafiki deluješ sam, v ustvarjalnem smislu si popolnoma svoboden.  

Ali bi želela nadaljevati v tej smeri? Kakšni so načrti za naprej?

Nikoli se nisem videla izključno kot scenografko ali kot grafičarko. Zadnji dve leti sem delala kot mentorica grafične šole v Narodni galeriji, oblikovala sem razstavni prostor, iskala lokacije za snemanja itd. Nekako pa se vse stalno vrti okoli dela s prostorom … Bomo videli, vse je še odprto.

Spadaš v kategorijo umetnic do 35 let, med t. i. mlade avtorje/avtorice. Kakšni so produkcijski in razstavni pogoji?

Jaz sem vsako leto bolj kritična do te kategorije. Diplomirala sem pri 23 letih in že devet let delujem v kulturi. Na začetku sem še razumela, da nekaj ustvariš zaradi referenc in da pridobiš status samostojnega umetnika. A namesto tega, da bi se skozi leta premaknil stopničko višje, bi vsi najraje, da delaš zastonj, pa še vrhunsko in to v najkrajšem možnem času. Galerijske prostore zaznamuje hiperprodukcija in pomanjkanje sredstev, posledica pa je izkoriščanje mladih, ki se morajo vseskozi dokazovati. Od likovne umetnosti se pri nas ne preživi. Razstavnine so zelo nizke ali pa jih sploh ni. 

Kako pa doživljaš komunikacijo galerijskih prostorov s širšo javnostjo? Sodobna umetnost, pri kateri je ideja/koncept nosilec umetniškega dela, nima najlažjega izhodišča.

Dandanes je marsikaj lahko umetnost. Sama dojemam to polje kot precej zmedeno. Tudi jaz imam ob kakšni razstavi občutek, da ne razumem in potem se začneš spraševati, kaj je »blef« in kaj ne. Menim, da prava vsebina ne potrebuje dolgih, zapletenih traktatov. Ko sem recimo brala tekste Nikole Tesle, ki je bil eden največjih izumiteljev, sem jim lahko sledila, čeprav sem totalen »antitalent« za fiziko. Tudi likovne probleme se da približati javnosti. Zame so kvalitetne tiste razstave, ki nekaj premaknejo v meni; mi nudijo razmislek ali ostajajo v spominu skozi občutek … pri čemer sploh ni nujno, da so mi všeč. Kot likovna pedagoginja zagovarjam kvaliteten pedagoški proces oziroma da naslednje generacije vzgajamo skozi likovno kulturo, njen pomen in odnos do nje. 

Kako je epidemija vplivala na položaj ustvarjalca oziroma kakšna je tvoja izkušnja?

Vse je postavila pod vprašaj. Ko se ukvarjaš s kulturo si že a priorivečino časa v negotovi situaciji. Položaj je bil slab že pred epidemijo. Odpovedi dogodkov, ki so sledile, pa so nas mnoge spravile v situacijo, kakršne ne privoščim nikomur. Odvisna sem od projektov. Tako da delam vse, kar mi pride pod roke … in malo tesnobno upam na najboljše.

Ali je najnovejši cikel risb Kostenje (2020) nastal med epidemijo? Kosti so same po sebi opomin na smrtnost, razkrajanje pa je še poudarjeno s fantazijskimi detajli.

Pogled v kosti je pogled navznoter in opomnik, da smo tako okupirani z zunanjim svetom, da se večkrat ne zavedamo pomena lastnega telesa. Anatomija me je od nekdaj fascinirala, sploh kosti. Močan in trajen material, ki ščiti organe, se obnavlja, nam omogoča premikanje … brez kosti nas ni. V ciklu Kostenje gre za zgodbe, zapisane na kosteh. A vsa dela, ki so bila razstavljena v Lamutovem salonu, so nastala pred epidemijo. Se mi pa zdi, da po kolektivni izkušnje karantene dela rezonirajo drugače.

Letos obeležujemo 100-letnico novomeške pomladi, ki je mestu vpisala umetniški predznak. Ali je bilo v času tvojega odraščanja (ali sedaj) čutiti kaj te dediščine? 

Mislim, da se čuti, saj iz Novega mesta izhaja veliko ustvarjalcev. V tem smislu sem ponosna Novomeščanka. Vesela sem, da sem odraščala v času starega LokalPatriota, Fotopuba in Jazzintyja. Od fakultete naprej nisem veliko v Novem mestu. Sem članica Društva likovnih umetnikov Dolenjske, a ker sem se preselila na obalo, nimam toliko stika z dogajanjem. Težko si dejaven v lokalnem okolju, če ne živiš tam. 

Zdaj živiš v Ankaranu. Kako Mediteran vpliva nate?

Na nek način sem rasla na Mediteranu in ta res postane del tebe. Oče je doma iz male vasice v centru Istre. Pogrešala sem morje in novo obzorje. Pa sem si rekla, zakaj pa ne. In sem šla. Ljudje so tukaj bolj pozitivni, pred teboj je horizont, naokoli pa grobi kamen. Obožujem tudi Trst. Dolenjska pa bo vselej močno zapisana v meni, vsa mehka s hribčki, potočki in gozdovi. Te bajke in povesti Janeza Trdine … jaz pravim, da je to vse res.