Izbrana poezija Toma Vebra.
***
Pride dan
ko sedeš
in postaviš noge na zemljo
zamaje se zavest
z njo sedanjost
ukalupiš se
v lasten jaz
v nekje
onkraj.
***
Berem obraz
obraz bere mene
oljka drhti v dežju.
***
Ljubiti se z ničem
ne ljubezen posejati
da vzklije
v odmev.
***
V tvojem objemu
se svet
zdi prijazen.
***
Nekaj sto src se je spražilo na soncu
izvoli omleto.
***
Bosanci debatirajo o životu
sa šečerom u ustima.
***
Tišina daje vedeti da ostajaš.
MAJHNA PESEM O ODPUŠČANJU
Z leti se poskušaš učiti srčnosti
biti ponižen do reči ki so ti bile podarjene
z rojstvom
v tem času pod tem koščkom neba
z leti ko se začne tvoje telo šibiti
pod težo obrambnih mehanizmov
se zdi odpuščanje nekaj nujnega
vseeno pa ti zmeraj ne uspe
da bi se dovolj precizno izmaknil
vsem krivicam
da ne bi predrle
tvojega svinčenega telesa
kdaj krivica iztakne drugo
kdaj želiš kakšno zavestno in zares za zmeraj
izruti iz svojih globočin
in pri tem začneš neustavljivo krvaveti
čez lastno kožo
in od znotraj
čez prekate podzavesti
začne kapljati
kri
tvoja
in tistih ki so te
ranili.
***
Otok je otok
on ve zase
za svoje vdolbine
in hribovja
podtalja polna noči
in za sanje
polne mehkobe
in čeprav tukaj
več ne jadrajo ptice
valovi postajajo mirni
in oblaki tihi
otok ostaja.
