Pogovor s fotoreporterko Meto Krese ob njeni fotografski razstavi Nismo stroji!

Fotografije: Boštjan Pucelj

Je fotografinja, ki v svojih delih ne postavlja bok ob bok kapitalistov in delavcev, agresorjev in napadenih. V javnem prostoru zastopa šibkejše, zgodbo pri tem gradi skozi povezavo fotografija – tekst. Rada je konkretna, tudi v odgovorih. V Jakčevem domu se je predstavila z razstavo o tekstilni industriji, v katero je vključila tudi zgodbo o Labodu in njegovih delavkah. Trenutno se ukvarja s projektom v sklopu EPK Nova Gorica-Gorica 2025. Je ena izmed treh fotografov, ki so bili izbrani za iskanje povezave med mestoma skozi objektiv (druga dva sta predstavnika Magnuma). Razstava bo na ogled predvidoma v začetku naslednjega leta.

Med pripravo na intervju sem naletela na tekst ob eni izmed vaših razstav, ki vas izpostavlja kot fotoreporterko v pretežno moškem poklicu. Kaj vam pomeni takšna opredelitev?
To je vprašanje, s katerim se ne ukvarjam in o tem se zamislim samo takrat, ko me kdo neposredno vpraša. Potem začnem premišljevati in ugotavljam, da je večina mojih kolegov res kolegov, ne kolegic, ampak ni mi jasno zakaj. Fotoreporterstva nimam za moški poklic, absolutno ne. Zdi se mi, da je pri našem delu pomembna zgodba, zato je vseeno, katerega spola si. Končno lahko temo izbereš glede na lastne fizične zmogljivosti. Ni mi čisto jasno, zakaj je do tega prišlo, se mi pa ne zdi ovira, da se ne bi katerakoli ženska ukvarjala s fotografijo.

Ko jaz pomislim, zakaj bi fotoreporterstvo lahko obveljalo za moški poklic, pomislim na fotografije Roberta Cape iz španske državljanske vojne ali ob izkrcanju za dan D.  Ampak tudi vi ste bili npr. v Sarajevu med vojno v 90-ih …
Se bom vrnila na Capo. Prepričana sem, da se dela velika krivica njegovi prijateljici in sodelavki Gerdi Taro. Skupaj sta bila v španski državljanski vojni. Za veliko fotografij se ne ve, čigave so. Bila sta popolnoma enakopravna v svojem poklicu. Gerda je umrla leta 1937 na frontni liniji. Ker za seboj ni imela nikogar, ki bi promoviral njene fotografije, je kljub veličastnemu pogrebu v Parizu počasi izginila v pozabo. Še njen tovariš Capa je ni nikoli omenjal. Zares se je o njej začelo spet govoriti šele pred dvajsetimi leti . Mimogrede, občudujem Roberta Capo, sploh ne gre za to, da bi s tem zmanjševala pomen njega ali njegovih fotografij. A Robert Capa je imel pri promoviranju za seboj cel medijski ustroj in seveda brata Cornella.

Novo mesto (2023)

Mislite, da je to umetniški ego?
Ne vem, če je umetniški, je pa ego [smeh].

S čim pa je vas pridobilo fotoreporterstvo?
V 90-ih sem začela delati za Mladino kot fotografinja in tam sem videla, da ne znam delati v teamu skupaj z novinarjem ali novinarko, da sem raje samostojna. Še nedolgo nazaj … ali pa vsaj takrat so bili novinarji in novinarke tisti, ki so nosili zgodbo in govorili fotografom, kaj morajo delati. Tako sem se odločila, da bom rajši jaz novinarka [smeh]. Ena mojih prvih fotoreportaž je bila o Revozu, kjer sem združila fotografije delavcev in delavk s tekstom. To je način dela, ki ga imam še vedno rada. Vedno si vzamem veliko časa za zgodbe in ne pristajam na deadline. Za objave se dogovarjam šele, ko je vse narejeno. V zgodbah poskušam tudi izbirati ljudi, ki so prijatelji prijateljev ali znanci znancev, da nisem čista tujka, ko se pojavim na njihovem domu.

Koga ste poznali v Revozu?
V Revozu sem začela z mojo sestrično in bratrancem, ki sta bila delavca v proizvodnji. Prek njunih dragocenih vezi sem si razširila krog poznanstev.

Kot fotoreporterka ne iščete uravnoteženega poročanja, ampak skozi delo jasno stojite za svojimi stališči. Ko ste bili v Gazi, ste tudi jasno rekli, da vas zanimajo zgodbe Palestincev, ne iskanje zgodbe skozi dialog z izraelsko stranjo.
V Gazi sva bila s fotografom Arnetom Hodaličem leta 2001 in 2006. Mimogrede, v oddaljenih krajih, ko veš, da se ne boš več vrnil, da ni popravkov, največkrat vseeno delam v teamu. Torej, zares naju je zanimala zgodba Palestincev in ne judovskih priseljencev in še manj izraelskih vojakov. Zgodbe zatiranih ne slišimo pogosto.
Zgodbe agresorjev me osebno ne zanimajo, kar pa je ključno pri nastajanju reportaž. Nočem pisati njihovih zagovorov, zakaj so postali agresorji. Zanima me, kako preživijo ljudje, ki so izpostavljeni vsakodnevni agresiji. Bom bolj konkretna; bila sva pri kmetih, ki so pridelali paradižnik za evropski trg, ga po uspešni sezoni pobrali, naložili na kamion in ga zapeljali do meje. Tam so ga Izraelci zadrževali toliko časa, da je paradižnik zgnil.
Seveda sva se z Arnetom pogovarjala tudi o uravnoteženem, recimo temu objektivnem novinarstvu, ko naj bi spremljali obe strani. Njegov predlog je bil, da bi poslušala tudi pripovedi ilegalnih judovskih naseljencev. Čeprav me njihovi razlogi, zakaj so se naselili na tuji zemlji, res niso zanimali, sva šla v naselje, ki je bilo v zračni liniji mogoče oddaljeno od nas v Gazi samo 20 km. Cel dan sva potrebovala, da sva prišla do njih, in ko sva, hvala bogu, niso hoteli govoriti z nama. Res nočem poslušati razlogov oziroma opravičil nekoga, zakaj si je polastil tuj oljčni gaj. Poleg tega ima veliko več možnosti, da pove svojo zgodbo kot Palestinec oziroma Palestinka, ki so mu oziroma so ji vzeli družinsko bogastvo.

Gaza (2005)

Tisto, kar fotoreporter beleži, je večkrat žal beda tega sveta. Ali kdaj pride vprašanje upravičenosti – ali je prav, da te ljudi fotografiram?
To vprašanje je ves čas prisotno. Mogoče je še najboljše, da sem konkretna. Reportažo o Haziri, vdovi iz Srebrenice, ki živi v begunskem centru zraven Tuzle, gradim že vse od leta 2017. Nisva prijateljici, seveda ne. Najini življenji sta preveč različni. Njeno življenje je bedno, je bilo bedno in … najbrž kar bo bedno. Vendar so v najinem druženju tudi lepi trenutki, verjamem, da za obe. Hazira reče, da sva se navezali druga na drugo. Ampak zares prihajam v njen dom, da kot novinarka in fotografinja dokumentiram njeno zgodbo. In tudi takrat, ko mi pripoveduje svoje najbolj intimne zgodbe, ker je mogoče pozabila na mojo vlogo, sem jaz še vedno novinarka. Moja dilema je, kaj objaviti in kako, da ne bi izrabila njenega zaupanja. Gotovo pa nimam dilem zaradi moje slave ali zaslužka. Zgodbe poražencev pač tega ne prinesejo.

Kako pa se vi soočate z videnjem vsega – kako to nosite skozi vsaj navidezno banalnost vsakdana?
Zame je najtežji trenutek, če se vrnem spet h Haziri, ko sedem v avto in se odpeljem proti domu, kjer me čaka zelo, zelo normalno življenje, ona pa ostane v svojem domu brez upanja, da bo njeno življenje postalo „normalno“.

V Novem mestu ste se letos predstavili z razstavo Nismo stroji!, ki tematizira tekstilno industrijo. To že od začetkov zaznamuje problematika nehumanih pogojev dela, otroškega dela itd. Sploh čas po 2. svetovni vojni je vzpostavil standard delavskih pravic. Te se znova preizprašujejo, določeni deli sveta pa jih nikoli niso bili deležni. Vi začnete zgodbo ravno tam –  od bombažnih polj Burkine Faso do tekstilcev Bangladeša.
Problem s tekstilno industrijo je vse do trenutka, ko pride obleka v trgovino. Nastopi že na začetku pri pridelavi surovin. No, z redkimi izjemami, a naj se osredotočim na kmete, ki imajo bombažna polja v zahodni Afriki. Njihova borba se začne tistega dne, ko začnejo s pripravo zemlje za setev, in konča takrat, ko bombažne glavice odpeljejo na trg. A vseeno se mi zdi njihovo življenje … ne, lepše ni pravi izraz … mogoče boljše kot življenje tekstilcev, ki tkejo, barvajo ali šivajo blago v azijskih državah. Tisto je trpljenje od jutra do noči, dan za dnem, celo leto. Zaslužijo sicer malenkost več, a tudi več porabijo za življenje.
Ko sem se začela ukvarjati s tekstilno industrijo, to je bilo obdobje, ko so pričeli pri nas zapirati tovarne, so me zanimale predvsem delavke, saj so bile v tekstilnih tovarnah tudi večinoma zaposlene ženske. Potem pa sem v Bangladešu videla, da ni moškim nič lažje, velikokrat še težje, ker opravljajo fizično težja dela. Zato sem nehala govoriti samo o tekstilkah.

Na koncu se produkt njihovega dela prodaja tudi pri nas za relativno majhen denar. Ampak tudi oblačila dragih firm so izdelana v teh državah, profit od prodaje pa v vsakem primeru ne gre k delavcem …
To logiko je težko razumeti. Zakaj mora biti paket nogavic 5 evrov? Z veseljem bi kupila dražje nogavice, a žal to tudi približno ne pomeni, da bodo delavci ali delavke več zaslužili.

Se strinjam. Zdi se mi cinično, ko se prelaga krivda za te krivice na kupce, ki kupijo kos oblačila. Države so tiste, ki bi morale poskrbeti za regulacijo – pod kakšnimi pogoji nekaj nastaja.

V teh državah, kot sta Burkina Faso ali Bangladeš, vedno potrebuješ nekoga, ki ti pomaga pri navezavi stikov. Tako me je po bangladeških tekstilnih obratih vodil izjemen tekstilni sindikalni delavec, ki mi je na vprašanje, ali naj nehamo kupovati obleke, na katerih piše made in Bangladesh, odgovoril: »Samo to ne!« To bi pomenilo zgolj konec edinega zaslužka za najrevnejše prebivalce. Svetoval oziroma pozival je, naj potrošniki bogatih držav vplivamo na lastno vlado, da bo ta pritisnila na bangladeško vlado, da uredi vsaj osnovne delavske pravice.

Ali je stvar kupca, da se (vsaj) zaveda procesa za tem?
Že tako smo vzgojeni v neki krivdi. Pa si mislim: »A še to, še za to sem kriva?« Najbrž ja, čeprav se mi zdi, da posamezniki ne moremo reševati problemov, tako kot je dejal moj vodnik v Bangladešu, , lahko pa se pridružimo kateri od nevladnih organizacij, da skupaj nastopamo v dialogu z vladami. Pomembna organizacija je recimo Clean Clothes Campaign, ki deluje že več kot 35 let.

Na drugi strani se kaže problematika tekstilne industrije skozi zapiranje obratov v domačem okolju – npr. zgodba domačega Laboda ali Novoteksa. Vi s podnaslovom opozarjate na kontekst sistemske spremembe, skozi katere je treba razumeti situacijo, a vas hkrati zanimajo predvsem konkretne zgodbe delavk …
V času, ko je večina tovarn začela propadati, sem imela delo za tekočim trakom za nekaj najhujšega, kar se ti lahko zgodi. Ko sem se pogovarjala z delavkami, pa sem spoznala, da je še veliko hujše, če ostaneš brez dela. Večina mojih sogovornic je imela okoli 40 let in približno toliko sem jih imela tudi sama. Spomnim se, da je ena izmed njih rekla: »Zame se je življenje končalo.« Pomislila sem: »… zame se je šele začelo.« Brezposelne ženske so v hipu izgubile svojo samostojnost in končno tudi neko socialno življenje. Prej so imele svoj denar, bile so neodvisne. Niso se bale za svojo prihodnost. Prej je bilo samo po sebi umevno, da bodo z otroki lahko šle na morje v počitniške domove, da ne bo težav s šolanjem … Z izgubo dela so izgubile upanje.

Nekega nesrečnega torka so nas odpustili 131, od tega 5 moških. (2003)

Predstavljam si, da je veliko teh žensk v tovarnah začelo tam delati že pri 15 letih. Do 40. leta je to že kar lep del življenja …
V bistvu je bila mogoče to ena mojih težjih reportaž. Bile smo isto stare, živele v isti državi, pa vendar … Pri svojem delu so bile dobre, a so ga vseeno izgubile. In vseeno ni bila težava v tem, da ne bi hotele zamenjati svojega poklica. A po 20 letih dela za stroji so bile izmučene, imele so uničene hrbtenice … In kot se spomnim, so jih v Labodu odpuščali na grd način. Počutile so se ponižane. Pričakovala sem, da bom srečala jezne in uporne ženske, ki bodo povedale, kaj vse je narobe, kaj bi moralo biti drugače, a iz njihovih ust ni bilo slišati nobenega pritoževanja. Kot da bi nase prevzele krivdo propada njihove tovarne.

Ali po vseh teh zgodbah enako močno verjamete, da lahko fotografija vpliva na človeka? Da nekaj postane del njegove zavesti, da se zamisli …? Oziroma ali nas ta količina podob, s katero smo soočeni vsak dan, senzitivira ali mogoče celo desenzitira?
Mislim, da ni nič narobe, če je na svetu preveč podob [smeh]. Še zmeraj delujejo nate tiste, ki so močne, ki so nekaj posebnega. Ne dotakne se te vsaka … Večina podob gre tako in tako mimo tebe.  Po mojem mnenju napovedi, kako fotografija zaradi množičnosti izgublja svojo vrednost, ne držijo. Ko sem bila recimo na letošnjem Beneškem bienalu, mi je v množici vsevrstnih podob samo ena fotografija ostala v trdnem spominu. Nekaj dni sem jo imela ves čas pred očmi. Prepričala me je, da ima fotografija še vedno svojo moč, seveda če ima tudi vsebino. Ne bojim se za prihodnost fotografije.

Hkrati ni bilo nikoli v preteklosti tako preprosto posneti fotografije ali videa. Že najmlajši imajo lahko pametne telefone. V medijih so v prejšnjem letu med drugim krožili posnetki mladih, ki so snemali medvrstniško nasilje. Kakšno je vaše stališče do dostopnosti tehnologije oziroma kamere, ko istočasno lahko umanjka tisti občutek odgovornosti, s katerim sami dostopate do ljudi?
Ne bojim se dejstva, da ima vsak že pametni telefon s fotoaparatom oziroma kamero. 30 let nazaj bi otroci ravno tako gledali ta prizor, zdaj so ga pač še posneli, ker imajo možnost in ker so navajeni loviti podobe. Seveda to ne pomeni, da je v redu. Reči hočem samo, da danes otroci niso nič manj ravnodušni do nasilja, kot so bili otroci pred recimo 30 leti. Nisem za to, da se otrokom pametni telefoni prepovejo. To je naša realnost. Po moje je naloga starejših, da jih naučijo, kako ravnati z njimi v kakršnemkoli že pogledu.

Bi se sami videli v tej vlogi? Da bi vodili fotografsko delavnico z mladimi na dotično problematiko?
Zavedam se, da z leti postajam vse bolj cinična, zato se pri nasvetih raje držim vsaj nekoliko nazaj. S cinizmom lahko mimogrede zatreš marsikatero idejo. Cinizem se kaj hitro sprevrže v sarkazem, tega pa danes res nihče ne potrebuje.

Zanimivo, poudarjate, kako ste cinični, a istočasno podajate zelo optimistične odgovore [smeh]. Drugače ste kar povezani z Novim mestom. Od fotografiranja delavcev Revoza, delavk Laboda … Mogoče še kaj?
Pred leti sem se vsako leto udeleževala festivala Fotopub. Tam sem spoznala novomeške fotografe, naj omenim Boruta Peterlina in Boštjana Puclja, in seveda tudi marsikoga drugega. Naša znanstva so se počasi spremenila v trdna prijateljstva. Razvijali smo se tudi profesionalno, saj je bila to ena redkih priložnosti, ko smo se cel teden intenzivno pogovarjali predvsem o fotografiji. Še vedno imam doma majico Fotopuba [smeh]. Poleg tega so moji starši z Dolenjske.