Tokac in Emanuela. Damjan in Tanja Fink. Lamai in Bort Ross.
Dvojina. Beseda, ki v slovenskem jeziku nosi poseben čar in pomen, saj označuje natanko dve osebi, stvari ali pojma. Ta slovnična posebnost, ki naš jezik dela natančnejšega, a včasih tudi zahtevnejšega, ponuja iztočnico za razmislek o dinamiki odnosov – kako različno zvenimo in delujemo, ko smo sami, v paru ali v večji skupini. Če ta koncept prenesemo na področje ustvarjalnosti, hitro uvidimo, da se njegove značilnosti preslikajo tudi tja. Živeti in ustvarjati v paru je namreč nekaj povsem drugega kot delovati samostojno ali v večji ekipi.
Delo v dvojini zahteva posebno mero usklajenosti, natančnosti in medsebojnega spoštovanja, hkrati pa prinaša edinstvene izzive in priložnosti. Prav ustvarjalni pari – dueti, tandemi, povezave dveh posameznikov – so tisti, ki s prepletanjem svojih talentov, strasti in vizij ustvarjajo sinergijo, ki pogosto presega zgolj aritmetično vsoto njunih individualnih prispevkov. Njihovo delo je nenehno iskanje ravnovesja med sodelovanjem in ohranjanjem individualnosti ter zmožnostjo povezovanja, razumevanje te dinamike pa nam lahko ponudi dragocene vpoglede v samo naravo ustvarjalnosti: kako se ideje oplajajo, kako se rojevajo nove rešitve in gradijo mostovi med različnimi pogledi.
S sogovorniki smo osvetlili, kako delovanje v paru vpliva na ustvarjalni proces, katere prednosti in izzive prinaša ter kako lahko takšna povezava obogati tako posameznika kot tudi širšo skupnost. In če se ozremo okoli sebe, takšne duete hitro opazimo. Eden najbolj edinstvenih in ustvarjalnih slovenskih glasbenikov, Tomislav Jovanović – Tokac, je, denimo, svojo glasbeno pot združil z Emanuelo Montanič, pianistko in glasbeno aranžerko. »Menim, da je sodelovanje najbolj pomembna veriga pri ustvarjanju in na splošno v življenju. In zase vem, da ne bi prišel daleč, če na moji poti ne bi bilo toliko različnih ljudi,« pravi Tokac.
In glasba je očitno močan povezovalni faktor, saj sta tu ustvarjalne moči med drugim združila tudi Lara Poreber – Lamai in Borut Antončič – Bort Ross, ki sta partnerja tako v življenju kot pri ustvarjanju. Lara pojasnjuje, da se o ‚dvojini‘ niti ne pogovarjata veliko, temveč raje »med samim snemanjem ali ustvarjanjem iščeva, kaj določena pesem potrebuje«. K temu sodelovanju verjetno pripomore tudi dejstvo, da imata, kot pravi, »zelo podobne vizije in želje«.
A ustvarjalne dvojine ne najdemo le v glasbi, temveč tudi v kulinariki. Tanji in Damjanu Finku je njuna ‚dvojina‘ ključ do uspeha tako v zasebnem življenju kot pri vodenju priznane Hiše Fink. »Izjemno je imeti nekoga ob sebi, ko ti spodrsne – te ujame; ko imaš slab dan – skoči v ospredje in prevzame; ko imaš idejo – te opogumi za izpeljavo; ko dvomiš – te povzdigne,« pravi Damjan.
Skupni imenovalec vseh teh zgodb je, torej, moč dvojine. Ne gre zgolj za seštevek individualnih talentov, temveč za alkimijo idej, kjer se različne perspektive prepletajo, slabosti se dopolnjujejo z močmi, skupna strast pa poganja ustvarjalno silo. Ti pari kažejo, da samotna pot ni edini ali nujno najboljši način za ustvarjalnost, temveč da ta lahko cveti tudi v duetu, medsebojni podpori in skupnem iskanju presežkov. Njihove zgodbe so lahko navdih za razmislek o potencialu sodelovanja ne le na področjih, na katerih sami delujejo, temveč povsod tam, kjer se lahko vložki posameznika s pomočjo partnerstva okrepijo in obogatijo.
Glasbeni Čudež: Tokac in Emanuela o moči sodelovanja in intimnosti dua
Glasba je tista vez, ki že dolgo povezuje pianistko Emanuelo Montanič in karizmatičnega frontmana skupine Dan D, Tomislava Jovanovića – Tokca. Njun skupni pristan pa ni ostal le pri tem, temveč je prerasel v plodno ustvarjalno sodelovanje, ki je obrodilo album Čudež.
Tokac se spominja, kako so se njune glasbene poti prvič prekrižale prek skupine Dan D in basista Nikole Sekuloviča, Emanuelinega partnerja. »Leta 2019 smo v Križankah predstavljali nov projekt in se pripravljali na veliki spektakel, kjer je ena od točk zahtevala pianista, ki bi z mano izvedel eno pesem. Vsi smo takoj pomislili na Emanuelo,« se prvih zametkov dueta z Emanuelo, ki je nastal pozneje, spominja Tokac. »Od takrat smo skupina Dan D in jaz osebno zelo povezani z njo.«
Povod za njun glasbeni duo pa je bil na nek način nepričakovan – čas izolacije zaradi koronavirusa. Svet se je takrat, kot pravi Tokac, za mnoge ustavil, še posebej za glasbenike. »Vsaj tako se je zdelo meni kot glasbeniku in ustvarjalcu. Sam sem tudi v tistem času čutil močno željo po glasbenem izražanju, a kot veste, je bilo to takrat skoraj nemogoče. Lahko smo igrali le prek spleta ali na kakšne alternativne načine, kot je recimo igranje podoknic,« se spominja Tokac, ki pa je imel tedaj napisanih precej novih pesmi. Pomislil je na Emanuelo kot idealno pianistko. Poslal ji je nekaj idej, ki sta jih nato skupaj dokončno razvila. »Hitro se je vzpostavila neka vez in pač neka druga senzibilnost, ki je s fanti iz skupine takrat nisem mogel razviti,« pojasni Tokac in dodaja, da se je sodelovanje »zgodilo iz nuje in je preraslo v nekaj trdnega in oprijemljivega«.
Na ta nenavaden začetek, ki se je rodil iz nuje, ima svoj pogled tudi Emanuela, ki pravi, da sta začela »precej po starinsko, prek mailov«. Tokac ji je pošiljal svoje ideje in želje, sama pa mu je čez čas vračala skice klavirskih aranžmajev, ki jih je potem komentiral kar po telefonu. In tako sta se nekaj mesecev usklajevala na daljavo, po koncu omejitev pa nadaljevala v živo.
Ko je po tej začetni fazi usklajevanja na daljavo Tokac predlagal sodelovanje v bolj intimni, duo obliki, je Emanuela, poznavajoč njegovo delo, že slutila, kakšen ustvarjalni proces jo čaka. »Približno vem, kako Tokac ustvarja in kaj mu je pomembno,« pojasni Emanuela.
A kljub temu to še zdaleč ni bilo nič mimobežnega. »Ko me je Tokac povabil k sodelovanju, sem bila seveda takoj za, šele pozneje pa sem ugotovila, kako velik izziv je pred mano,« se danes spominja Emanuela, ki pa jo veseli, da lahko dela z njim. »Njegova ustvarjalnost me vedno premakne iz cone udobja. Z njim ni nikoli dolgčas,« še pravi.
Tako se je Tokac, tokrat brez svojega matičnega benda Dan D, znašel ob klavirski spremljavi Emanuele. Skupaj sta ustvarila album z naslovom Čudež. »Ker sva delovala vsak na svojem glasbenem področju, se nama ni bilo težko hitro spopasti z materialom, najti skupni jezik in nek prostor, v katerem se oba počutiva varno in enakopravno, to je bil izziv,« sodelovanje opiše Tokac. Izziv je bil uskladiti morda nekoliko različne preference, a prav to je bilo, tako Tokac, esencialnega pomena. »Tukaj so nama, se mi zdi, najbolj pomagale moje pesmi. One so bile vezivo in steber, na katerega sva morala, če se lahko tako izrazim, obesiti svoje osebnosti in občutke.«
Ključ do uspešnega sodelovanja je bilo po Emanuelinih besedah medsebojno poslušanje in puščanje prostora drug drugemu. »Tokac ima zelo izrazito ritmiko v vokalu, kar je zame predstavljalo izziv pri pisanju klavirskih aranžmajev in potem tudi pri sami izvedbi. Ključno je bilo najti ravnovesje – da klavir ne tekmuje z vokalom, ampak ga podpira in dopolnjuje,« je pojasnila Emanuela in dodala, da v intimni igri med vokalom in klavirjem sicer vsak od njiju opravlja svojo vlogo, ti pa se vendarle morata zliti v usklajeno celoto. »Moj prvi korak ni glasbene narave, najprej se želim poglobiti v Tokčeva besedila. Aranžmaji so tako nastajali v odnosu do zgodb, ki jih pesmi pripovedujejo. Dober primer takšnega pristopa je prav prva skladba, ki sva jo ustvarila. ‚Balada o nori Jani‘ je glasbeno najbolj pestra, saj je besedilo vizualno, skoraj filmsko, zato sem želela, da tudi klavirska glasba sledi tem prizorom, da jim pušča dovolj prostora, hkrati pa jih poveže v celoto. To se mi zdi tudi največji dosežek najinega prepleta – poslušati se, dihati skupaj in graditi zgodbo skozi glasbo,« je sodelovanje ponazorila Emanuela. Tudi Tokac poudarja pomen novih izkušenj za osebno in umetniško rast. »Če se spomnim najinega prvega koncerta, ko sva prebijala led in postavljala novi format, je bilo kar srhljivo. Ker se v takšni vlogi še nisem znašel nikoli prej, so se mi kar ‚tresle gate‘. Ampak vsak začetek je težak, kot pravijo, in zdaj imam premagan še en strah več,« se začetkov sodelovanja spominja Tokac.
Izpostavljenost na odru v tako intimni zasedbi je nekaj, kar poudarja tudi Emanuela. »Ko sta na odru samo klavir in vokal, se res nimaš kam skriti,« pravi Emanuela. Gre za čisto drugačno igro – bolj intimno in precej bolj izpostavljeno. Pri ustvarjanju aranžmajev so nekatere skladbe stekle skoraj same od sebe, pri drugih pa sem za končne rešitve morala bistveno bolj garati. Včasih res samo en akord ali ena figura spremenita vse – če ju le najdeš. Prav ta ‚gola‘ postavitev prinese več svobode, a hkrati tudi večjo odgovornost. Vsaka nota šteje.«
Ta edinstvena postavitev prinaša drugačno dinamiko, kot priznava Tokac, ko primerja duet z delom v bendu. »Lahko rečem, da v določenih segmentih dovoljuje več svobode, v drugih pa mogoče malce omejuje, ampak tako je tudi, če pomislim na skupino Dan D. V življenju se torej moramo truditi oziroma imeti čim več različnih zgodb.«
Njun glasbeni preplet pa ne vpliva le na njiju kot ustvarjalca, temveč tudi na komunikacijo s poslušalci, saj duo omogoča drugačno vrsto povezovanja s publiko. »Tale najin duo je posebna zgodba in kot taka zahteva tudi posebno publiko. Zdaj, ko je za nama že kar nekaj koncertov, se je tudi najino občinstvo našlo ali izgubilo, če tako rečem. Na začetku je bilo veliko tistih, ki so prišli bolj iz firbca, ali takšnih, ki so se po prijateljski poti znašli na koncertu. Dejstvo je, da je najin nastop dokaj osebna zgodba in zahteva publiko, ki si je pripravljena vzeti uro časa in meditirati z nama.« Emanuela se strinja, da ta projekt zahteva in omogoča drugačen stik s publiko. »Ta projekt omogoča precej drugačno povezavo s publiko – bolj neposredno, bolj osebno. Koncert je zelo osredotočen in okleščen balasta, zato pa je tudi stik bolj pristen. Tokac tu nosi večjo odgovornost, saj je kot pevec ves čas v ospredju, sam s svojim glasom in besedo. Jaz pa se večinoma skrijem za klavir in ga iz varnega ozadja poskušam podpreti. Zdi se mi, da prav ta občutljiva dinamika lahko pritegne poslušalce,« pravi Emanuela in dodaja, da je veliko vredno, če ljudje izražajo veliko predanosti, veselja in odgovornosti do tega, kar počnejo – pa tudi dovolj potrpežljivosti drug z drugim. »Če smo vsi zares prisotni v procesu, se to prej ali slej pozna tudi v glasbi: če se v tem ujamemo, bo to začutila tudi publika.«
Na koncu se zdi, da je bistvo njunega skupnega ustvarjanja, pa tudi širše Tokčeve glasbene poti, prav v povezovanju. Kot poudarja sam, je človek sodelovanj. »Če ima glasba to moč, da povezuje ljudi, kakšno moč ima šele tista glasba, ki je narejena kot plod povezovanja. Menim, da je sodelovanje najbolj pomembna veriga pri ustvarjanju in na splošno v življenju. In zase vem, da ne bi prišel daleč, če na moji poti ne bi bilo toliko različnih ljudi.«
Damjan in Tanja Fink: Privilegij je delati v dvojini, ker nikoli in nikjer nisi sam
Za Tanjo in Damjana Finka bi lahko rekli, da jima je bilo gostinstvo položeno v zibelko, saj oba izhajata iz gostilniških družin. Tanja je ob tem ena prvih slovenskih sommelierk, Damjan je kuhar z izkušnjami od Gradu Otočec do Hiše Franko. Svoji strasti do kulinarike sta združila tako poslovno v Hiši Fink v Irči vasi pri Novem mestu kot tudi zasebno, njuna povezanost pa je očitno ključ do njunega uspeha.
Začetki njune skupne poti, tako osebne kot profesionalne, so bili prepleteni z delom, ki pa je kmalu preraslo v nekaj več. Damjan slikovito opiše, kako se je njuna zgodba začela: »Najina zgodba se je skuhala pri projektu Kulinarični zakladi Slovenije, kjer je eden pokrival kuhinjo (saj se vé kdo, kajne?) in drugi režijo/strežbo. Svoje poglavje pa sva začela pisati pri ustvarjanju knjige Igra okusov, ko sva skupaj preždela prenekatero popoldne in noč. Drug drugega sva spoznala v vseh agregatnih stanjih, ko imaš dober in slab dan, ko imaš glavobol in ko se ti žura … Najino ‚poslovno‘ razumevanje je počasi, pa vendar z intenzivnostjo, raslo v tesno prijateljstvo … vse do prvega poljuba. In od takrat se nisva več ločila,« začetke sodelovanja in povezovanja, ali pa kar dvojine, ponazori Damjan.
Kako pa se ta dvojina odraža pri načrtovanju jedilnikov, konceptov in dogodkov? Kaj je ključno pri ustvarjanju skupne kulinarične vizije, ki nosi podpis obeh? Damjan vztraja, da vsi krožniki nosijo enak podpis – ‚mljask‘ ali s kruhom pomazano. »Z leti, ki jih preživiš skupaj, povzameš in ponotranjiš okuse drug drugega. Ustvarja tisti, ki ima tisti trenutek idejo ali živilo, okoli katerega želi graditi cel svet okusov. Na primer, jedilnik zima smo poklonili kruhu in pridnim rokam naše Hiše – kruh si v organski obliki doživel takoj na začetku, ko si z njim lahko pomazal krožnik predjedi. Potem pa smo ga preoblekli v božansko kruhovo omako, pa v sladoled karameliziranega kruha z višnjo, pa v drobljenec …« našteva Damjan in doda: »Midva v jedeh prepoznava elemente drug drugega, medtem ko navzven ne bodejo v oči in se v celoti zlijejo z zgodbo Hiše Fink.«
Kljub tej enotnosti in usklajenosti pa sta si, kot se za tesna sodelavca spodobi, tudi največja kritika. Ali, kot pravi Damjan, pričakovanja so vedno visoka in prostora za izboljšavo je vedno dovolj. A skupno delo neizogibno prinaša tudi izzive, še posebej, ko je treba uskladiti različne pristope, okuse ali poglede. »Uf, ja, ni bilo nič kaj prijetno in romantično,« prizna Damjan in doda, da brez tega enostavno ne gre. »Pa ni variante, da se temu izogneš. Ampak sčasoma te izuči in zaradi izjemnega medsebojnega spoštovanja in zaupanja vedno nekdo od naju popusti. Enostavno, iz ljubezni drug do drugega. Pa sploh ni težko, to, da pustiš drugemu čas in prostor.«
Zanimivo je tudi, kako se njuno zasebno partnerstvo prepleta in vpliva na profesionalno rast, tako v vlogi kuharskih mojstrov kot vodij Hiše Fink. Ločnica med zasebnim in poslovnim je pri njiju pogosto zabrisana. »Zaradi narave in dinamike dela sploh ne veva, ali lahko potegneva ločnico med enim in drugim svetom. Po naravi sva hedonista. Najini ‚odklopi‘ včasih ne trajajo niti 24 ur, stvari zelo intenzivno doživljava. In skupaj,« pravi Damjan. Pojasnjuje, da se nato vedno vrneta navdahnjena, njuni ‚pobegi‘ pa so seveda prepleteni s kulinariko in gastronomijo. A tu je treba pogledati še pod njune peruti, kjer se, kot pravi Damjan, nič več ne skrivata dva nadobudna mladeniča, ki sta podedovala njuno ‚bit‘ in se izražata enako kot starša – preko hrane in pijače. »Na polno uživamo, ko skupaj kuhamo, ali doma ali na dogodku, včasih pa že v samem načrtovanju in raziskovanju receptov. S Tanjo res živiva kulinariko 24 ur na dan in sedem dni v tednu.«
Pri skupnem vodenju Hiše Fink se poraja vprašanje ravnovesja med svobodo, ustvarjalnostjo in morebitnimi omejitvami, ki jih solo delo morda ne bi prinašalo. Damjan je glede prednosti njune dvojine odločen: »Privilegij je delati v dvojini, ker nikoli in nikjer nisi sam. Izjemno je imeti nekoga ob sebi, ko ti spodrsne – te ujame; ko imaš slab dan – skoči v ospredje in prevzame; ko imaš idejo – te opogumi za izpeljavo; ko dvomiš – te povzdigne. Dela drug brez drugega si ne predstavljava več,« je iskren Damjan.
Njuna edinstvena povezanost se ne odraža le v njunem delu, ampak pomembno vpliva tudi na odnos z gosti, saj jima njuna dinamika odpira drugačen način komunikacije s publiko. »Včasih se zdi, kot da je poslovno zaupanje najvišja stopnja zaupanja. Ko te nekdo povabi v lastni dom za izvedbo dogodka ali ti zaupa izpeljavo poslovnega srečanja. Ko nekdo da besedo zate, ni večjega zaupanja, ki hkrati prinaša gromozansko obveznost na najini strani. Gostje nama, prav nama, osebno zaupajo. Tako zelo različna sva si, da sva tako noro kompatibilna. Gostom je všeč ta najin jin-jang – pravijo, da z nama skupaj dobijo celoto,« pojasni Damjan in doda, da »prenekatero poslovno sodelovanje z leti nadgradimo na osebni nivo in spletemo niti na družinski ravni«.
Lamai in Bort Ross: Ker sva v istih vodah, si tudi lažje stojiva ob strani
Pot glasbenega dvojca Lara Poreber – Lamai in Borut Antončič – Bort Ross se je prvič križala že pred mnogimi leti, na povsem običajnem gimnazijskem koncertu, kjer je Borut skrbel za ozvočenje, Lara pa je nastopala s svojo takratno skupino. A iskrica za profesionalno sodelovanje je preskočila precej kasneje, njuna glasbena pot pa se je tesneje prepletla okoli leta 2016. Lara se spominja, da je »Borut v meni videl potencial, jaz pa sem si takrat tudi želela stopiti na lastno glasbeno pot, in ker sva na manjših projektih do takrat že sodelovala, sem vedela, da si želim ustvarjanja z njim, saj sva se vedno ujela,« opiše začetke njune plodne ustvarjalne naveze. Ta obojestranska želja in prepoznavanje talentov sta postavila temelje za njuno nadaljnje delo.
Zanimivo je, kako se njune, morda na prvi pogled različne glasbene izkušnje, zlivajo v skupno ustvarjanje. Kako se pravzaprav pogovarjata o zvoku, stilih in končni viziji njunih skladb? Kot sta zatrdila, »vse poteka spontano in sproti«. Lara pojasnjuje, da se o teh stvareh niti ne pogovarjata, veliko raje »med samim snemanjem ali ustvarjanjem iščeva, kaj določena pesem potrebuje«. K temu sodelovanju verjetno pripomore tudi dejstvo, da imata, kot pravi, »zelo podobne vizije in želje«. Ta intuitivni pristop jima omogoča, da se njuni glasbeni svetovi naravno dopolnjujejo.
Čeprav njuno glasbeno sodelovanje samo po sebi ne predstavlja posebnega ali celo neprijetnega izziva, verjetno tudi zato, ker ne prihajata iz drastično različnih žanrskih svetov, pa se pojavljajo druge vrste preprek. Lara izpostavlja, da je »večji izziv časovno usklajevanje, saj nama ogromno pomeni čas z družino in za glasbo v resnici ne ostaja veliko časa«. Poleg družinskih obveznosti pa k dinamiki prispevata tudi njuni osebnosti: »Borut je zelo ‚go with the flow‘ človek, jaz pa imam rada zadeve narejene čimprej,« je iskreno povedala Lara.
Njuna osebna povezanost nedvomno vpliva tudi na njuno profesionalno rast, tako glasbenika kot producenta. Lara poudarja prednosti njunega odnosa: »Vsekakor zelo razumeva drug drugega, saj sva v istih vodah, tako da si tudi lažje stojiva ob strani, veva, katere plati tega dela so težje in kdaj drugi potrebuje več podpore.«
Kljub številnim prednostim pa njuna dvojna vloga – partnerja v življenju in glasbi – prinaša tudi določene logistične izzive, zlasti ko gre za ustvarjalno svobodo. Kot priznava Lara, je nekaj minusa pri svobodi, saj »mora eden vedno poskrbeti za otroke oziroma ostajati doma, tako da je glede logistike vse malo težje«. A ta praktična ovira ne zasenči globljega zadovoljstva: »Je pa po drugi strani ustvarjanje z nekom, ki ti je najbolj blizu, toliko lepše,« doda Lara.
Glede odnosa s poslušalci sta Lara in Borut precej zadržana. Kot se oba strinjata, sta človeka, ki se »ne izpostavljata in ne ‚rineta‘ v ospredje«, zato imata zelo specifične poslušalce, ki cenijo njuno glasbo zaradi nje same. Čeprav imata vsak svoje projekte, njuna zasebna povezanost po njunem mnenju »niti ne vpliva na posamezen projekt, še manj na poslušalce«. Namesto tega se »predvsem skupaj ukvarjava s pristopom do glasbe«.
Čeprav njuna dvojina očitno deluje in sta uspešno našla načine, kako krmariti med pastmi takšnega sodelovanja, pa sta previdna pri dajanju nasvetov drugim. Lara poudarja, kaj je ključno za njiju: »Za naju je zelo pomembna komunikacija in to, da poskušava ob nesoglasjih ločevati naju ‚privat‘ in naju, ko sva ‚sodelavca‘.« Ta sposobnost ločevanja vlog in odprta komunikacija sta očitno temelj njunega uspešnega in izpolnjujočega glasbenega ter življenjskega partnerstva.
Te zgodbe, vsaka s svojimi specifikami, kažejo, kakšna je moč sodelovanja v paru. Ne glede na to, ali gre za glasbeno ustvarjanje, porojeno iz nuje po ustvarjanju ali intuitivnega ujemanja, ali pa za vodenje zahtevnega gostinskega obrata, njihove izkušnje na glas govorijo o tem, kako prepletanje različnih talentov, medsebojna podpora pri premagovanju izzivov in skupen, četudi ne vedno enak, pogled naprej lahko vodijo k bogatejšim rezultatom, kot bi jih posamezniki dosegli sami. Te ‚dvojine‘ tako v praksi potrjujejo, da je v sodelovanju skrita sila, ki presega seštevek delov, ter dokazujejo, da v teh primerih osnovna matematika ena plus ena pogosto ne drži, saj je končna vsota lahko bistveno, včasih celo nemerljivo, večja.
