PLESEN IN DRUGE LJUBEZNI je četrta pesniška zbirka Toma Vebra. Izšla je leta 2024 pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba, spremno besedilo podpisuje Tonja Jelen.
Fotografija na naslovnici je prav tako pesnikovo avtorsko delo in slikovito prikazuje plesen, ki je (lahko) tvorba bodisi na koži bodisi na krožniku, sicer pa je sklenjena v krog, kar bi morebiti lahko simboliziralo tudi cikličnost v vseh mogočih odtenkih besede (pesnikovih in naših prihodov in odhodov; nečesa, kar prihaja in odhaja; ljubezni in ne-ljubezni, samote in ne-samote). Uverturo v zbirko predstavlja citat Daneta Zajca, ki pravi: »Noben ne sliši tvoje samote.«
Pesniška zbirka sestoji iz razdelkov, poimenovanih ROVINJ, CORK, LJUBLJANA, GRADEC, STUTTGART, BERGAMO, PORTO, MARIBOR. Lirski subjekt že v prvi pesmi nagovori sebe in nagovori svojega Drugega (in/ali bralca). Prisega na lepoto telesa, prisega na lepoto duše ter na lepoto izkušenj; slabih in dobrih. Sebi in svojemu drugemu Jazu daje možnost svobodne izbire in odločitve, katere izmed današnjih izkustev bo opustil, nadgradil in/ali odnesel v jutrišnji dan. Opozarja na ponižnost, sklonjeno glavo in (po)svari »na bodice ob straneh« (str. 9), s čimer meri tudi na družbenokritičnost. Nenehno spremljamo vsakdanje življenjske drobce, ki so mimobežni in subjektu ne dajejo gotovosti, sploh pa ne varnosti in bližine. Vse je krhko in lomljivo. Odnosi so površinski, tudi izpraznjeni, zlagani in dotik ni le bližina, je tudi nevarnost, kot zapiše v pesmi »tipov se ne želim dotikati /…/ strah me je/ da bi v mojem dotiku začutili/ da si želim/ nekaj več« (str. 16). Spoznavanje in poskusno približevanje se je preselilo na družbena omrežja, odgovor izbranca na portalu Tinder namreč zahteva čas in le pogojno zagotavlja zmenek.
V pričujoči zbirki spremljamo subjekt, ki se potepa po različnih mestih in pravzaprav išče tako svoje mesto v svetu, kakor tudi zadovoljstvo v sebi, v svojem telesu. Telesno sovpada z občutenjem ozračja v družbi. Stopala bi si sezula čevlje, želodec brni v prazno, ljudje so le zmeraj nova telesa, obril bi si žulje in »um postaja utrujen od Kavafisa in Lorce« (str. 12). Iz splošnega prehaja na individualno in obratno. Temi individualizacije in telesnega spomina sta tesno prepleteni. V svojem drugem Jazu vidi ideal samega sebe, mestoma se z idealno podobo v zbirki tudi nadomesti. Zdaj pa »da ostajam peresno lahek/ se te dni odpovedujem večini vrst hrane« in »želel bi si da bi se lahko sprejel z 80-imi, 90-imi, 100-imi … kilogrami« (str. 14). Prikrajša se za nekaj, kar si želi in potrebuje. Ljubezen mu je »ugriz v ključnico« in »sesanje bradavičk«, skozi drugo telo »bi lahko za hip zadihal« (str. 17), a je tudi seks le še »kot opravilo/ hitro neosebno in neokusno/ kot dostava Wolta« (str. 18). Ljubezen ni več, kar je nekoč bila, v pričujoči poeziji pa ob tem zavedanju kar kliče po intimnem zbliževanju in zbližanju ter močno hrepeni po pristnem in ljubečem ter naklonjenem ljubezenskem odnosu, nenazadnje tudi ljubezni do samega sebe, da bi se imel ter se sprejel.
V razdelku CORK pove, da to ni njegovo mesto, saj se telo »upira hoji po ulicah« (str. 22) in »ljudje so prijazni/ a zgolj na videz« (str. 22) ter v eni izmed naslednjih pesmi nadaljuje, da »telo mora spet najti/ svoje mesto v svetu« (str. 24). Tovrstna preizpraševanja in premiki so v eksistencialnem pogledu nujni, saj iz življenjskih izzivov in predelovanjem travm (otroških, generacijskih) sledijo modrosti. Iskanje življenjskega smisla se vije skozi celotno pesniško zbirko, ob tem pa lirski subjekt – čeprav išče bližino – poudarja samoto.
V razdelku STUTTGART se velja morda podrobneje ustaviti v ubesedovanju generacijske travme, ki se prenaša iz družine v družino in jo posameznik prenaša kot bolečino, čustveno oslabelost, tudi visoko intenzivnost in podobno, ali kot zapiše pesnik »zaskalil sem se/ na svoji koži« in »del mene/ želi biti/ nekje drugje/ zunaj mene« (str. 43) ter verze »zunaj mene« tudi grafično izmakne (iz pesmi), kot bi bili zunaj nje. Ranjen se vedno znova vrača v rano, česar se zaveda in čemur se upira, saj si ne dovoli in ne privošči in ne omogoča, da bi šel po analogiji življenje žre življenje ali popolnoma zreducirano na njega samega »jaz žre jaz«. Še kako zelo se zaveda, da »otroci vzgajajo otroke/ travma se zmeraj znova ponavlja« (str. 49).
Za zaključek velja omeniti še zadnji razdelek zbirke, kjer se vrača v svoj rojstni kraj MARIBOR, ki je hkrati tudi ime razdelka. Zanimivo je, da se v tem razdelku prejšnji ustroj pesmi popolnoma razdrobi. Besede in verzi so posuti, zapisani z malimi in velikimi tiskanimi črkami, med katerimi je opaziti tudi različne razmike, prav tako raznolike tipe pisave ter ne le vodoravno, ampak tudi navpično postavitev izrečenega. Zdi se, da se vse poprej zgoščeno v vsebini in izrazu tukaj sprosti in razdrobi. Če se je poprej nekoliko bolj obračal tudi navzven, se v svojem rojstnem mestu svet obrne navznoter in se vsi drobci nekdanjih prostorskih, miselnih in čustvenih premikov vsebinsko zgostijo. Opaziti je, da vedno bolj spoštuje čas, ki ga namenja samemu sebi. Popolnoma se približa telesnemu, saj je telo tisto edino, čemur ne more ubežati in iz katerega se ne more izviti. Naposled se zdi, da je po dolgih popotovanjih vajen uživati s samim seboj in v sebi. In če sklenemo po analogiji, da je ljubezen do sebe, ljubezen do poezije, potem so vsa oddaljevanja in približevanja tisti premiki, iz katerih lahko pesnik vedno znova najde moč (tudi) v poeziji.
