Evropa temelji na umoru.
In njeno širjenje vedno pomeni umor.
In njeno krčenje vedno pomeni umor.
In tako v neskončnost.
Res, v neskončnost.
Tu so vsi hiteli v tisto Evropo.
Najprej so hiteli v samostojnost,
nato so hiteli v Evropo.
Ko so hiteli v samostojnost,
sem imela šest let.
Ko imaš šest let, bolj kot samostojnost
potrebuješ skupnost.
In takrat, ko sem imela
šest, sedem, osem, devet let,
sem bila natanko tu
in sem izvedela,
da skupaj
zanima le še malokoga.
In takrat, ko sem bila natanko tu,
so prišli še mnogi,
vsi so bili pri nas doma,
vsi naši, se je reklo.
Toda takrat sem izvedela
da so vsi naši zdaj begunci
in predvsem, da so vsi naši zdaj eni hrvati in drugi srbi,
vse naokoli pa eni tretji, ki so tu menda zdaj glavni.
Bratranec, takrat star morda štiri leta,
je od vsega skupaj umrl kar tam, kar tu,
zbolel je in umrl.
Ta smrt ni bila njegova odločitev.
In tako me še danes tu ves čas sprašujejo, od kod sem.
Torej tu, kjer so zdaj vsi samostojni
in kjer vsak menda skrbi zase,
se vsi zelo močno zanimajo za druge,
in od kod si je njihova skupnost.
In od kod sem me prav radi sprašujejo stanovski kolegi,
razen tistih, ki si hite odgovoriti kar sami.
In bernhardovski veliki mojstri tega prostora molčijo.
Reprezentacija modrosti. Ali golo soglasje.
A nato veliki mojstri kričijo,
kričijo na vsakogar, ki jih ne časti,
predvsem na mlajše kolege
in mlajšim radi povedo, da mlajši nimajo pojma o poeziji
a da so oni vendarle za napredek,
in stanovski kolegi imajo sila radi svoje kolegice,
če jih te le častijo
in če molčijo,
da lahko molk modrih bolj zazveni,
in če niso predrzne
če torej ne pišejo bolje od njih
hočem reči, drzneje od njih,
hočem reči, drugače od njih,
in če so ženstvene
in če so matere
če torej nimajo časa
če torej vedo, kje jim je mesto
in če torej ne pišejo, da se prav ti veliki mojstri bojijo smrti,
torej natanko prostora, v katerega so še maloprej tako zelo hiteli.
In to je njihova Evropa.
In vsi ti mladi, kot se jim ali nam menda reče,
smo polni posmeha. Razen, ko nismo.
Mi sploh nismo, mi ne obstajamo.
In mi, ki ne obstajamo, si gremo drug drugemu precej na živce.
Ker to ne zahteva dosti časa, zato.
In ker je menda treba preživeti.
Kajti za kaj drugega časa nimamo.
Mi, ki nismo, smo začasni.
Mi, ki nismo, niti v to ne verjamemo,
ampak, saj, kot rečeno, mi ne obstaja.
Tu, kjer nas ni, vlada cinizem
in cinizem je novo socialno vezivo.
Neo-buržoazija, ki se posmehuje neo-suženjstvu,
torej sebi,
in to točno takrat, ko še kar živi pri svoji materi in spi pri svoji materi,
skupaj z njo, neskončni skupaj tistih, ki jih ni,
ki jedo pri materi, ki je dovolj balkanska
in nekozmopolitska, da ni preklopila na veganstvo.
In ta mladost je komaj še živa,
anemična puščica,
akcelerirana do lastnega izničenja,
sope in sope in vse, kar reče, je pač.
In vsak po svoje.
Samostojni.
Nujno samostojni in neizogibno odvisni.
In vsi se čudijo, da so vsi na tabletah.
In zdaj, ko pišem ta tekst,
nimam časa za ta tekst.
Vse to počnem
po imperativu.
Pošiljam, da bi objavila,
da bi dokazala,
da delam.
Da torej živim.
In da je to celo pomembno.
Da bi preživela.
Da bi zato preživela.
Da bi preživela tu,
kjer preživetje temelji na umoru.
Pesniški esej “Mi, ki ne obstajamo” je nastal za festival Vilenica 2020 kot komentar na vprašanje organizatorjev glede osrednje teme festivala: Evropa se širi in krči. Quo vadis?
