Slikarka Andreja Schwenner je prepoznavna po delih, v katerih se prepletata dva pogleda. Klasični pogled na krajino in pogled od zgoraj, ki se ga naužije, ko jadra v zraku (še najraje nad strugami rek). Privilegij dveh pogledov odmeva v njenih delih skozi linije, kombinacijo lazurnih in prekrivnih barvnih nanosov v zemeljskem koloritu in uporabo mivke. Kot sama pravi, se v tem likovnem izrazu ni zataknila, ampak našla. V pogovoru sva spregovorili o vseh njenih (tudi manj znanih) talentih.
Spomnim se, da so me nekatera tvoja dela, ko sem jih prvič videla, asociirala na katastre. Kot sem pred kratkim izvedela, pa ptičja perspektiva v tvojih delih ni naključje, saj imaš izkušnje z jadralnim padalstvom. Kako je prišlo do tega?
Letenje s padalom mi je bilo zanimivo že, ko sem bila v osnovni šoli. Starejša sestra je imela kolega, ki je bil jadralni padalec, in ko sem mu narisala njegov portret, me je vprašal, kaj želim v zameno. Takrat sem bila učenka sedmega razreda in sem rekla: »Nič plačat, dej me ti pelji s padalom« [smeh].
Koliko si bila stara, ko si prvič poletela z jadralnim padalom?
Bila sem stara 24 let. Takrat [v osnovni šoli] zaradi spleta okoliščin s sestrinim prijateljem nisem letela, mi je pa želja ostala nekje v ozadju, dokler nisem spoznala bodočega moža. Ko sem ga spoznala, je imel v avtomobilu jadralno padalo in je zato takoj dobil veliko plus točk [smeh]. Sprva sem kar nekaj časa celotno dogajanje v zraku z navdušenjem spremljala s tal, nato pa sem na pobudo brata in moža (takrat še fanta) vendarle tudi sama poletela in se takoj zaljubila v pogled ptic, ki se ne konča le za prvim višjim hribom, temveč seže dlje, zlasti pa me je navdušil pogled »pod nogami«, ki me navdušuje še danes.
Kje si prvič poletela?
Prvič sem poletela s Smuka v Beli krajini. Temu poletu padalci pravimo »prvi višinc«. Da sem lahko opravila prvega višinca in nato samostojno letela, pa sem potrebovala jadralno padalo, ki je po velikosti ustrezalo moji teži. Padala si od svojih moških kolegov padalcev tako nisem mogla izposoditi in sem bila že takoj v začetku primorana kupiti svoje jadralno padalo. V tem letu sem diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Starši so mi ob tej priložnosti podarili nekaj denarja, ki mi je takrat še kako prišel prav, saj sem zanj kupila kar nekaj padalske opreme [smeh]. Tako da se je vse to povezalo, študij slikarstva in padalstvo.
So jadralni padalci, padalke osebe brez strahu? Je to zgolj stereotip?
Da in ne. Zase bi rekla, da znam biti kar prestrašena. Zlasti zadnja leta, ko ne letim tako pogosto, se to pokaže predvsem na štartu … Ko pa letim, pa pogosto sama sebe presenetim. Sem pa zelo vztrajna. V zraku niti nisem tako boječa, nad čimer je bil pogosto marsikdo presenečen, ker zgledam bolj nežno.
Če prav razumem, se s tem športom ukvarjajo pretežno moški?
V našem okolišu je zelo malo žensk, ki letijo z jadralnim padalom. Na drugih koncih Slovenije jih je malo več, a še vedno veliko manj kot moških. Poleg tega marsikatera ženska preneha, ko postane mama.
Ti pa vendarle nisi prenehala. Zakaj je bilo pri tebi drugače?
Padalstvo je ekstremen šport. Res lahko začutiš mir in uživancijo, je pa tudi stresno in nevarno. Sama nisem prenehala z letenjem, je pa res, da sem aktivno letela kar nekaj let, preden sem postala mama. Spomnim se zadnjega leta, preden sem zaradi nosečnosti za nekaj časa popolnoma prenehala z letenjem. Takrat je poleg letela zelo dobra jadralna padalka, po rodu Hrvatica, ki mi je na pristanku rekla, da je lepo videti še kako žensko, ki dobro leti. Ta njen komentar mi še danes veliko pomeni. Da pa bi se šla učit padalstva kot mama? Ne bi šla.
Kako je drugače videti svet od zgoraj?
Meni so lepe te linije, črte, ki jih vidim od zgoraj, in to se potem vidi tudi na mojih delih. Vse je prepredeno z njimi. Sploh reke so mi lepe, njihova barva, linija struge. Včasih prav namenoma skušam pridobiti čim več višine, da se potem brezskrbno vozim nad reko. Enkrat me je vprašal en padalec: »Pa zakaj si odletela tja? « (poteza je bila v osnovi nesmiselna, saj tam ni bilo nobenega termičnega dviganja) in sem rekla: »Ker tam lahko vidim, kako se Radešca zliva v Krko.« Neprecenljivo.
Ali je takrat nastala tudi ideja za »katastrske« podobe izpred desetih let?
Mogoče pa res. To ni bilo od nekdaj prisotno v mojih delih. Prej sem se bolj osredotočala na gozd, npr. Krakovski gozd. Takrat sem se zavestno odločila, da bom vnesla linije oziroma podobe iz novomeških katastrskih načrtov. Bila je ravno 650-letnica Novega mesta in iz Dolenjskega muzeja so nas nekaj članov Društva likovnih umetnikov Dolenjske povabili, da naslikamo dela ob tem jubileju. Razstavljeno pa je bilo tudi eno delo, za katerega nisem uporabila podobe iz katastrskega načrta, in spomnim se, da je do mene prišel član DLUD-a in dolgoletni profesor na reški Akademiji, Hamo Čavrk, ki ga zelo cenim, in je rekel: »Ta je fantastična. Samo tako nastavi i odletjet ćeš!« Njegova spodbuda ob sliki, ki ni bila vezana na načrt, ampak je bila bližje delom, kot jih delam zdaj, mi je dala misliti, v katero smer naj grem.
V pogovoru pred začetkom intervjuja si omenila, da si v preteklosti delovala tudi kot restavratorka. Kako si prišla v te vode?
Prvotno je šlo za študentsko poletno delo, da zaslužim nekaj denarja, potem pa sem nadaljevala tudi čez leto. Finančni vidik dela je bil glavni, a sem se hitro našla v restavratorstvu, predvsem v stenskih poslikavah. Zelo dobro se zavedam, da nimam vsega znanja, ki ga ima restavrator. Kup enega znanja moraš imeti, da steno pripraviš za retušo. Ko sem sodelovala pri restavriranju poslikav v gradu ali cerkvi, sem bila pretežno del ekipe, ki so jo sestavljali tako restavratorji, kiparji kot slikarji. Razdelili smo si delo, da smo bili skupaj čim bolj uspešni. Jaz sem bila večino na retuši.
Kaj točno je retuša?
Retuša je popravek ali dopolnitev poškodovanih ali izgubljenih delov umetniškega dela (npr. slike, stenske poslikave, kiparske površine ipd.). Na stenskih poslikavah se pogosto uporablja tratteggio, ki je posebna tehnika retuše z vidnimi črtami. Če imamo razpoko med dvema površinama in želimo to razpoko, ki je čisto bela, prekriti, jo moramo najprej podložiti s svetlejšo in hladnejšo barvo od okolice, temu pa sledi nizanje črtic. Na ta način je razpoka manj vidna, hkrati pa se jasno vidi, kateri deli so naslikani na novo. Te črtice se pogosto pojavijo tudi v mojem slikarstvu, predvsem v mojih malih risbicah, ki jih delam zvečer.
Kje vse si sodelovala pri restavratorskih posegih oziroma ali ti je katera lokacija ostala v posebnem spominu?
Sodelovala sem pri obnovi stenskih poslikav v ljubljanski Operi, pri obnovi cerkve sv. Jurija v Piranu, pri obnovi baročne kapele sv. Frančiška Saleškega v dvorcu Goričane, gotske cerkve v Spodnjih Praprečah, pri prenovi baročne stranske ladje v Šentjakobski cerkvi v Ljubljani in še kje. V najlepšem spominu pa mi ostaja obnova Viteške dvorane v Brežicah.
Gre za obsežno stropno poslikavo. Si med delom ležala?
Obnova stenskih poslikav seveda zahteva delo v različnih pozah. Meni je bilo vsekakor najtežje delo na stropu. Ne ležiš, ampak stojiš z glavo obrnjeno navzgor. Po daljšem premoru sem v študentskem času potrebovala približno en teden, da se mi je utrdil vrat, potem pa je šlo. Zdaj, ko sem starejša, bi šlo težje. Spomnim se, da mi je bilo v Radovljici med retuširanjem stenskih poslikav na stropu gradu zelo naporno. Kaj bi takrat dala za pokončno steno [smeh]!
Nisi pa želela nadaljevati v tej smeri in iskati zaposlitve v tem polju?
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je nacionalna ustanova. Ima 7 območnih enot, ki prostorsko pokrivajo celotno državo. V času študija in še nekaj let po končanem študiju sem delala za območno enoto Ljubljana. Ker po izobrazbi nisem restavratorka, nikoli nisem razmišljala o možnosti zaposlitve na zavodu. Ideja je bila, da se samozaposlim v kulturi in poleg opravljam še restavratorska dela, vendar sem se raje odločila za bolj finančno stabilno pot, pedagoško delo na šoli, kar se je izkazalo kot odlična odločitev, saj mi to delo zelo ustreza. Mi je pa delo restavratorja še vedno zelo blizu, zato sem tudi po zaposlitvi na šoli sodelovala v nekaj restavratorskih projektih, npr. pri obnovi stenskih poslikav v Hudičevem turnu v Soteski, v podružnični cerkvi sv. Martina v Zalogu in Cerkvi Marijinega rojstva na Trški gori. Še me povabijo k sodelovanju, a zadnje čase raje večji del prostega časa namenim družini in domu, knjigam, športu, oblikovanju keramike, vodenju likovnih delavnic in seveda slikanju.
Zdaj si zaposlena na šoli. Praviš, da je šlo (sprva) za eksistencialno odločitev?
Tako je. Nisem želela biti odvisna od kupca pri slikanju. Seveda si vesel, če kakšno sliko prodaš, a super mi je, ker mi ta zaposlitev daje svobodo pri ustvarjanju. Kdo bi sicer rekel, da imam manj svobode, ker nisem samozaposlena, ker si sama ne določam prostega časa in čakam na tisti petek. Ampak zaradi stalnega prihodka finančno nisem omejena pri nakupu likovnega materiala, hkrati pa, kar mi zelo veliko pomeni, vsebinsko in tehnično sledim lastnim idejam in navdihom, brez prisilnega prilagajanja trgu. Verjamem pa, da bi komu to lahko predstavljalo težavo. Želim slikati, ampak živela bom pa zaenkrat od poučevanja.
Kaj poučuješ na šoli?
Poučujem likovno umetnost in delam z otroki s posebnimi potrebami. Najprej je šlo čisto za praktično odločitev. Ko sem končala Akademijo, sem še isto leto pričela opravljati pedagoško-andragoško izobraževanje. Po končanem izobraževanju sem iskala službo v šolstvu, a jo je bilo v tistem času zelo težko dobiti in tako sem še naprej restavrirala. Potem pa sem začela delati na OŠ Dragotina Ketteja v Novem mestu, natančneje v posebnem programu, ki ga obiskujejo osebe s posebnimi potrebami. Sprva sem dobila zaposlitev za 3 mesece. Po tednu dni dela sem planila v jok. Ganilo me je srčno delo zaposlenih, ki sem jih tisti teden z občudovanjem opazovala in se od njih učila, hkrati pa mi je bilo hudo za učence in njihove starše. A potrebovala sem zgolj nekaj dni premora, da sem ugotovila, da to delo želim tudi jaz opravljati dlje kot samo tri mesece. Kasneje sem opravila specialno pedagoško izpopolnjevanje za delo z otroki z motnjo v duševnem razvoju in sem na isti šoli zaposlena za nedoločen čas.
Nazadnje si razstavljala v galeriji Nove univerze v Ljubljani. Tvoja dela so prepoznavna po črtah, uporabi peska, zemeljskih barvah … Kaj pa rdeča, modra, rumena?
Ne morem [smeh]. Rdeče barve ne morem nositi niti kot oblačilo, nosim jo lahko zgolj na nohtih. Kdaj je bil kakšen rdeč detajl v mojih delih, npr. na malih sličicah, ki jih delam zvečer in so kot trimčkanje, da ohranjam formo, preden grem v atelje. Tam sem že vnesla rdeče pikice. Ko sem bila na faksu, sem delala bolj barvite slike, a še vedno ni šlo za paleto čistih barvnih tonov. Na Akademiji mi je bil vsekakor najtežji del to izhajanje iz sebe. Večkrat sem rekla nekaj v smislu: »Ko bi le imela eno knjigo, da jo preberem, preštudiram in grem na izpit.« S časom, predvsem pa z delom, sem se v svojem načinu izražanja ne zataknila, ampak našla. To, da se uspem poslušati, ko gre za likovno ustvarjanje, mi predstavlja udobje. Bila sem zelo mlada študentka, saj se za študij na Akademiji marsikdo odloči v poznejših letih ali pa ne opravi sprejemnih izpitov v prvem poizkusu. Kombinacija mladosti, neizkušenosti in predvsem vodljivosti mi je študij na nek način otežila, hkrati pa prinesla veliko dobrega.
Baje si pred likovno akademijo obiskovala biotehniško gimnazijo. Sliši se kot nekoliko nenavadna odločitev za bodočo slikarko. Ali pač?
Vpisala sem se na biotehniško gimnazijo, ker je šla tja prijateljica [smeh]. Namen je bil, da grem v Ljubljano na umetniško gimnazijo. Vedela sem že, kjer bom živela, potem pa se spomnim, da je mamo na informativnih dneh neka gospa prepričala, naj še ostanem doma in da grem lahko zlahka na Akademijo tudi z navadne gimnazije. Mama je to zagrabila, jaz pa temu nisem nasprotovala. Menim, da sem bila v tistem obdobju še zelo navezana na dom. Potem mi je rekla prijateljica Katja: »Pa dej pridi tudi ti na biotehniško, se bomo imeli ful fajn.« In res sem se imela fino in nobene težave nisem imela pri vpisu na Akademijo. Se mi je pa pozneje poznalo, da nisem imela nobene podlage s področja likovne teorije in umetnostne zgodovine.
Prej si zopet omenila male slikice. Sliši se, kot da so ti zelo pomembne …
Zelo pomembno vlogo imajo v mojem delu. Ateljejskega dela na večje formate se v zadnjih letih poslužujem malce manj, zlasti zaradi polne zaposlitve na šoli in družine, te male slikice pa me dnevno opominjajo na to, kdo sem. Pravim, da se ob večerih skozi njih »uglasim«, vsekakor pa pripomorejo k napredku, razvoju. Ko sem neko popoldne v ateljeju slikala slike večjega formata za galerijo ULTI, je v atelje prišla hčerka in vsa navdušena rekla: »Mami, pa kako lahko ti kar tri slike narediš tako na hitro?« Res zelo hitro delam in v teh fazah nočem veliko razmišljati, ampak pustim, da delo teče. Hčerki odgovorim, da so tiste večerne male sličice kot tisti kratki teki pri tekačih, da lahko potem z lahkoto odtečejo 21 kilometrov, jaz pa naredim tri slike velikega formata. Tudi naslov ene izmed večjih slik iz tistega časa se glasi 21 kilometrov. Rada se rekreiram, hodim v naravo, v gozd. Zelo dobro poznam naš gozd in okolico, ker jo poznam iz dveh pogledov – tudi iz zraka. Večkrat sem s padalom pristala na travniku blizu domače hiše [smeh].
To pa mora biti zanimivo za domačine …
Kar nekajkrat, ko sem pristala v okolici domače hiše, je sosede, zlasti otroke, o mojem letu obvestil mož. In otroci pritečejo in ti si misliš: »Samo ne zabluzi zdaj s pristankom pred vsemi temi otroki« [smeh].
Omenila si galerijo ULTI, galerijo Društva likovnih umetnikov Dolenjske, katerega del si tudi sama. Kako pomembno vam je bilo, da dobite tak prostor?
Želja po lastni galeriji je bila pri članih društva prisotna že dolgo časa. Težko je najti ustrezen prostor, zlasti zaradi omejenih sredstev. Potem pa je predsednik Alojz Konec zadevo potisnil naprej z mrtve točke. Se mi zdi kar dosežek. Meni je včlanitev v društvo prinesla veliko dobrega in čutim se dolžno, da se vsem članom iz srca zahvalim. Če se po Akademiji ne bi včlanila vanj, bi ostala sama in to bi lahko imelo močan negativen vpliv na moje delo. Ko si mama in si polno zaposlena v javni ustanovi, pogosto zmanjka časa in energije za oddajanje vlog za samostojne razstave. Imela sem kar nekaj samostojnih razstav, a do zdaj je bilo tako, da so pogosto ponudbe prišle do mene. Od 11 samostojnih razstav sem se prijavila zgolj za dve, kar se mi zdi »uau« [smeh]. Jeseni pa me že čaka nova samostojna razstava, kar me zelo veseli.
