Intervju z Marjano Grčman o iskanju pristnih zgodb in trajnostnih destinacij v slovenskem turizmu
V dobi množičnega turizma in instant doživetij Marjana Grčman, voditeljica priljubljene oddaje Na lepše in predsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije, išče in najde tisto, kar resnično šteje – pristne zgodbe ljudi in krajev. Namesto da bi sledila utrjenim turističnim potem, jo pot vedno znova pelje v zatišja in obmejna območja, kjer se prepletajo kulture in razmišljanja. V pogovoru razkriva, zakaj je celoletni turizem njen življenjski slog, kako se slovenski turizem spopada z izzivi in priložnostmi trajnosti ter zakaj so podcenjeni biseri, kot je med drugim tudi Dolenjska, prihodnost avtentičnih doživetij.
Ste turistka visokih turističnih sezon ali raziskovanja krajev v zatišju?
Sem človek celoletnega turizma. Že zaradi narave svojega dela sem nenehno nekje. Na poti iskanja zgodb. In če jih iščeš, te zgodbe tudi najdejo. Nisem krdelni turist, zato se tudi v oddaji trudim iskati zgodbe v ‘zatišnih’ krajih, pogosto ob meji, kjer se mešajo kulture, jeziki in razmišljanja.
Je torej potovalka zdaj polna ali prazna? Kaj je tisto, na podlagi česar izbirate destinacije? Je to poleti, klasično, morje, pozimi smučanje, pa še kakšen skok v svet vmes?
Potovalka je vedno napol polna, že zaradi mojega načina dela. Pozimi mi je všeč odhod nekam, kjer se vonja Mediteran v laseh. Všeč mi je poznojesensko jadranje po dalmatinskih otokih, kjer si domačini jemljejo oddih po poletni gneči turistov. Takrat so mesta in vasice najbolj njihove. Nisem človek pravil, ampak zelo spontanih odločitev. Zato grem januarja na treking nekam na toplo in zato si želim poleti nekam v Skandinavijo. Želja so tudi afriški nacionalni parki in Vietnam v solo izvedbi pa Japonska septembra.
Na kakšen način sicer sami ‘konzumirate’ turizem – v Sloveniji in svetu?
V tem trenutku sta za mano res naporna meseca z ogromno snemanji in raznoraznimi vodenji. Ko pridem v Sloveniji nekam v goste, si želim pristnega gostoljubja in želim biti aktiven turist. Želim biti del neke skupnosti, zato doma iščem zelo intenzivna doživetja. Da kolesarim, hodim, sirarim nekje v posoških ali bohinjskih planinah ali pa da grem z jamarji nekam globoko, kamor ne gredo množice. V tujini pa iščem ‘zen’. Tam sem v vlogi opazovalca. Na svojem zadnjem trekingu, ko sem šla sama po Madeiri, sem en teden samo hodila po njihovih levadah. Pila sem njihovo naravo in poslušala zven svojih korakov. In nisem govorila z nikomer, ker nisem čutila te potrebe. Moje delo zahteva zelo intenzivno komunikacijo z ljudmi in v času, ko grem na ‘off’, se hočem odmakniti od tega. Potrebujem svoje sorte meditacijo v tem hitrem tempu, ki ga živim. Ko grem zasebno na lepše, ne potrebujem ljudi. Tam iščem pot v sebe. Tam lovim razdrobljene drobce sebe, v upanju, da pridem nazaj drugačna, boljša verzija sebe, kot sem šla na pot.
Kako bi ocenili trenutno stanje slovenskega turizma? Katere so po vašem mnenju največje priložnosti in izzivi?
Želela bi si, da tudi v praksi štetje prihodov in nočitev ne bi bilo edino merilo uspeha. Slovenska turistična organizacija se res zelo trudi v tej smeri, da bi v ospredje postavila trajnost in počutje gosta, lokalno skupnost in butična doživetja. Vse v izogib množičnosti in dejstvu, da ne bi tonili v pretirano globalizacijo, kjer so destinacije podobne ena drugi. Tuji strokovnjaki s področja turizma nam dajejo potrditev, da delamo dobro, da imamo odlično sodelovanje med ministrstvom in krovno turistično organizacijo. Toda bitka za turistični kolač je vedno hujša, pričakovanja gostov, ki prihajajo k nam, pa visoka – tako glede gastronomije, nastanitev, splošne urejenosti, pametnega načrtovanja turizma.
Pomembno je, da najdemo ravnovesje med interesi lokalne skupnosti, ki je glavni gostitelj turizma, in interesi turistov. V prihodnosti bo postala trajnostna zmogljivost še pomembnejši imperativ, kot je v tem trenutku. Zato je še kako pomembno, da ohranjamo ravnovesje med turizmom in kakovostjo življenja domačinov. Poskrbeti moramo, da bodo turisti, ki jim izrekamo dobrodošlico, takšni, kot si jih želimo. Skrbno bi morali izbirati, koga vabiti k sebi domov, v svojo dnevno sobo. Vabimo tiste goste, za katere smo prepričani, da razumejo in spoštujejo naš dom, naš način življenja. Enako velja za turizem. Ne smemo dopustiti, da določene destinacije postanejo turistični Disneyland, kjer so domačini postavljeni kot trofeje v izložbah svojih ulic.
Kako pa se spreminjajo pričakovanja sodobnega turista in kako se temu prilagaja slovenska turistična ponudba?
Sodobni gost želi zelo lokalno izkušnjo, želi biti del skupnosti in poskusiti nekaj, kar ni na glavnih turističnih menijih. Išče avtentičnost, ki se izgublja na območjih množičnega turizma, kjer je turizem že postal žrtev lastnega uspeha. Išče produkte, ki skrbijo za naravo, in destinacije, kjer se skupaj s turizmom razvija tudi lokalna skupnost.
Turizem je vedno dobra priložnost, da se ovrže stereotipe o narodih, kulturah in rasah ter spremeni to omejeno razmišljanje. Doživljajski turizem je eden boljših načinov za to. In tu na terenu delamo velike korake v smeri inovativnih doživetij, kako kraje doživeti in razumeti drugače. Zelo se razvijajo večdnevni pohodniški produkti, kjer doživiš kraje na zelo intimen način. In tu so še prostori za izboljšavo, predvsem v krajih, ki niso del turistične hrbtenice.
Sodobni turist si želi aktivnega oddiha, želi si organiziranega, a vseeno sproščenega in spontanega raziskovanja, učenja, odkrivanja nečesa, kar te premakne. Kar te odnese. Išče se nekaj, kar ni del uniformirane, konfekcijske ponudbe. Jaz sem vedno znova navdušena nad konceptom večdnevnih kolesarskih ali pa pohodniških produktov, kot je, na primer, Highlander. To je od tri- do petdnevni pohod, kjer organizatorji zagotovijo hrano, vodo in prvo pomoč, ti pa v nahrbtniku nosiš s seboj vse, kar rabiš. To se mi zdi super način, kako skozi šport ljudi več dni zadržati na določenem prostoru, kamor sicer ne bi zašli. Takšni produkti so meditacija posebne sorte. Takšni produkti so potovanja k sebi, so meditacija o pokrajini, ki te obdaja.
Pogovarjava se v dneh, ko smo v nizkem štartu vrhunca nove turistične sezone. Kako smo nanjo pripravljeni in kaj so tiste nevralgične točke, ki nas vsakič znova spravljajo v zadrego, turistom pa delajo sive lase?
Menim, da se na terenu stvari izboljšujejo. V mislih imam nedavni zagon Nacionalnega informacijskega središča za turizem, ki povezuje razpršene podatke, omogoča izmenjavo informacij, razne analize ter se trudi v smeri bolj premišljenega odločanja in usklajenega razvoja. V tem sistemu tako lahko preveriš, koliko turistov je, na primer, na slapu Peričnik, in se temu primerno odločaš, ali se boš odpravil tja ali ne. Turistični delavci lahko med drugim spremljajo gibanje tranzitnih gostov in temu primerno na terenu prilagajajo turistično ponudbo.
Kam se pa umeščata mobilnost in javni promet, no, pa tudi promet sicer?
Javni prevoz je vedno bolj rastoča rakrana, ki zadeva tudi turizem. Naše avtoceste so postale parkirišča. Širimo avtoceste, pri tem pa se bistveno premalo razmišlja o učinkoviti železniški povezavi in o boljših avtobusnih linijah. Kljub skrbi za trajnost tu kot država pademo na izpitu. Če bi imeli boljši sistem javnega prevoza, bi se zmanjšala tudi vedno večja centralizacija naše države. Slovenija ni samo Ljubljana in s tem bi svojo priložnost za razvoj dobile tudi občine, ki se lahko zdaj pohvalijo samo z bolj ali manj ohranjeno naravo in zaščitenimi območji. Žal prometni doseg politike ne seže dlje od sprejetja kakšnega prostorskega načrta za nov uvoz ali izvoz na avtocesti.
Strateška napaka je bila storjena, ker smo z gradnjo cestnega križa povsem zanemarili razvoj učinkovitega in uporabnikom prijaznega javnega potniškega prometa. Da bi zagotovili kakovostno življenje in butična turistična doživetja, hkrati pa dosegli trajnostno rast, je ključnega pomena učinkovit in kakovosten javni potniški promet, ki lahko edini zmanjša – ali vsaj omeji – naraščanje števila avtomobilov na cestah. Mi, državljani, pa bi morali od odločevalcev odločno zahtevati dolgoročni, večdesetletni in nedvomno zelo drag načrt temeljite prenove javnega potniškega in tovornega prometa. Če danes stojimo v dveh kolonah, bomo čez desetletje stali v treh.
Kako lahko, poleg rešitve prometne zagate, slovenski turizem postane še bolj trajnosten, ne da bi zmanjšali število obiskovalcev?
Še več je treba delati na inovativni in individualni ponudbi. Poudarek naj bo na razvoju skupnosti in na še večji simbiozi med kmetijstvom in turizmom. Brez obdelane krajine, brez pokošenih planin in živih pašnih skupnosti bomo težko govorili o turističnih destinacijah. Večjo trajnost vidim tudi s spodbujanjem t. i. biosfernih območij, ki so pri nas pod okriljem Unescovega programa Človek in biosfera. To so zaščiteni prostori, kjer mora biti človek sila iznajdljiv, da preživi v robustnih predelih z zaščiteno naravo in živalmi. Takšne prostore bi morali s svojim obiskom in nakupom certificiranih izdelkov bolj podpreti. Včasih na terenu rečejo, da je človek vreden toliko, kolikor ceni lokalno.
Kakšno vlogo ima sicer turizem pri ohranjanju kulturne dediščine v Sloveniji?
Izjemno. Turizem je varuh kulturne dediščine. Brez ozaveščanja ljudi, kakšno bogastvo in edinstvenost imajo na domači ‘brjači’, se izgubljajo vsa stara znanja. Turizem se mi zdi kot učna ura pozitivnega domoljubja, opranega vse politične ideologije. Uči nas, kdo smo, od kod prihajamo in zakaj imamo vse razloge, da smo ponosen narod. Konec koncev smo eni redkih, če ne edini, ki imamo na osrednjem trgu postavljen kip poeta in ne vojskovodje. Kar priča o tem, da smo mirovniški narod, ki nikoli ni začenjal vojne. In naša dolžnost je, da tudi kulturo postavljamo na visok družbeni piedestal.
Kako pa ocenjujete sodelovanje med lokalnimi skupnostmi in turističnimi ponudniki pri razvoju produktov?
Temu se vedno bolj daje poudarek. Zavodi za turizem in tudi regionalne razvojne agencije dosti delajo na tem – tu se mi zdi, da smo res naredili velik korak v razvoju. Produkti, ki pripomorejo k rasti skupnosti, so tudi odlična zgodba za privabljanje turistov. Konec koncev se počutiš manj konfekcijski turist, če veš, da si s svojim obiskom podprl neko skupino entuziastičnih lokalcev, ki se trudijo delati dobro za naravo, za svoj mikroprostor.
Kako vidite vpliv oddaje Na lepše na promocijo manjših turističnih krajev in doživetij?
Zaradi naših reportaž so na primer v podzemlju Pece dali v program uradne ponudbe produkt Veslanje po podzemlju Pece. Slednjemu je Slovenska turistična organizacija tudi podelila naziv Edinstvena doživetja Slovenije. Na določenih krajih ob meji se prebujajo zasebne iniciative, kako v posel spraviti določene turistične produkte. Vedno poudarjamo, da se je v želji po uspehu treba povezovati. Turizem je skupinski šport. In v krajih ob meji je še dosti prostora za izboljšave, sploh v luči neizkoriščene multikulturnosti. Na prepihu so vedno super zgodbe in fajn ljudje.
Kateri so po vašem mnenju najbolj podcenjeni turistični potenciali Slovenije?
Obmejna območja, ki so še vedno turistično podhranjena, slabo razvita, ampak imajo potencial ravno zaradi svoje odmaknjenosti. Tu bi morali delati dobre zgodbe in z njihovo pomočjo povezati ljudi s te in one strani meje, pa naj si bo to kolesarjenje ali pohodništvo, kjer se ves čas prehaja in potaplja iz ene v drugo kulturo. Zgodba je tista, ki te popelje na pot. Zgodba je tisto, kar te dela turista. Podcenjen turistični potencial je med drugim zagotovo območje Loške doline in Gorskega Kotarja, ki bi se lahko začelo že vse od Cerkniškega jezera ali pa zajelo kar celotno območje Zelenega krasa. To je območje, kjer bi gost lahko doživel evropsko Amazonko in eno zadnjih evropskih divjin, ter prostor verige največjih strnjenih gozdnih površin v tem delu Evrope, kjer ima človek privilegij, da si svoj prostor deli s tremi velikimi zvermi. Na enem samem travniku pa se menda najde takšno število metuljev, kot jih premore cela Britanija, mi je nedavno razlagal doktor Slavko Polak.
V zadnjih letih veliko govorimo tudi o posebnem vidiku turistične ponudbe, to je gastronomija. Kako pomembna je pri oblikovanju sodobne turistične ponudbe?
Zelo. Hrana povezuje in kako lepše doživljati deželo in njene ljudi kot ravno skozi gastronomijo. Dobrojedci so odlični gostje. Radovedni, ne preveč premožni, ampak zapravljivi. Zaradi dobrega krožnika so pripravljeni prepotovali pol sveta. Ampak po koroni se nam dogaja, da so svoja vrata zaprle številne tradicionalne domače gostilne, ki so veljale za temelj naše kulinarike. Nekateri so spremenili svoj urnik obratovanja in začeli svoje krožnike podrejati visoki gastronomiji, kar ni v redu. Na terenu se zdi, da je vedno manj ponudbe za dobrojedce, ki ne iščejo zgolj visoke gastronomije, ampak preproste, a zato nič manj iskrene obroke po sprejemljivih cenah.
Digitalizacija spreminja način, kako danes odkrivamo turistične destinacije. Kako manj smo lahko prisotni zaradi tega? Se vam zdi, da smo prikrajšani za tiste bežne, a pomembne stike, ko smo namesto pogleda v telefon raje za rokav pocukali mimoidoče domačine?
Digitalizacija in pametna inteligenca nam lahko olajšata potovanje. Ponudniki so na svojih spletnih straneh že vzpostavili module umetne inteligence, na katerih lahko gostje javno ocenijo svoje bivalne izkušnje in tako vplivajo na ugled podjetij. Lažje se razume stranke, predvideva njihove potrebe in zagotavlja najboljšo možno uporabniško izkušnjo. Je pa težava, kako te ogromne količine podatkov obrniti sebi v prid – to trenutno počne Nacionalno informacijsko središče za turizem. Seveda pa ob vsem ‘high-techu’ na koncu dneva šteje ‘high-touch’. Človeka v turizmu tako ne bo nikoli možno zamenjati. Konec koncev vsi iščemo analogno izkušnjo. Tako da me glede tega ni strah. Ob prenasičenosti z digitalnim bo digitalni detoks nova priložnost v turizmu.
Živite sicer na drugem koncu Slovenije, a vseeno: kako vidite turistični potencial Dolenjske v primerjavi z drugimi slovenskimi regijami? Dolenjska pogosto velja za nekoliko manj izpostavljeno turistično regijo, čeprav ima recimo bisere, kot so zelo posebne Slapšakove penine, kar se gastronomije tiče.
Želela bi si bolj ambiciozne korake v tej mehki deželi reke Krke. Želela bi si, da bi bolj ambiciozno delali na primer na promociji penin, ki imajo ravno na Dolenjskem izjemen potencial razvoja. Drzno bi rekla, da je prihodnost dolenjskega vinarstva v peninah. Na terenu mi povedo, da grozdje v določenih predelih Dolenjske, takšne so na primer lege domačije Slapšak na Telčah, skorajda v epicentru dolenjskih gričev, doseže popolnoma enako zrelost kot v Šampanji. Torej tam dosega optimalno vsebnost sladkorja, predvsem pa pravo razmerje kislin. Zdi se, da v zgodbi cvička butične pridelave ni dovolj dodane vrednosti. In glede na dobro prodajo penin ter na odlične pogoje, ki jih ima za to Dolenjska, bi veljajo razmisliti o trženju Dolenjske kot osrednje slovenske regije za peneča vina.
Sicer pa velike korake v razvoju delajo tudi Šmarješke Toplice s prenovo osrednjega trga, tam res nastaja seksi lokacija z Dvorcem Gregorčič, ki ima na svoji strehi parkirano letalo Antonov, na katerem je plapolala prva slovenska zastava ob osamosvojitvi. Čudoviti sta še sveže obnovljena Moletova hiša in pa cvičkova fontana v sredini trga.
Lani smo z Društvom turističnih novinarjev organizirali borzo povezovanja štirih občin – Ivančne Gorice, Dolenjskih Toplic, Trebnjega in Žužemberka. Zakaj? Ker je na terenu ponudba tega prostora šibko povezana in slabo prepoznavna. To sicer tranzitno območje Suhe krajine bi lahko s svojo ponudbo, premišljeno promocijo in ustvarjanjem novih skupnih partnerstev iztržilo več gostov. Ta pokrajina ob zgornjem toku reke Krke ima z bogato kulturno dediščino, zgodovinskim turizmom, naravnimi danostmi, gastronomijo ter avtentično ponudbo za ribiče, čebelarje in raftarje izjemne priložnosti za boljši razvoj turizma. Na koncu borze so vsi odločevalci podpisali iniciativo skupnega turističnega povezovanja vseh štirih občin, toda še vedno se v realnosti premalo premakne. Kljub temu da so tu doma zgodbe svetovnega formata, ki presegajo zgolj okvir ene občine.
Predvsem v Žužemberku sem pričakovala, da bodo z novim zavodom za turizem bolj ambiciozno opozarjali nase. Z inovativnimi doživetji, ki bi vključevala ribičijo in reko Krko ali pa zidaniški turizem nekoliko drugače, v bolj sodobni različici. Ali pa da bi bolj inovativno izkoristili dejstvo, da je v cerkvici svetega Miklavža v Žužemberku nekaj časa služboval Primož Trubar. Pa da se je v središču Žužemberka rodila prva slovenska hollywoodska igralka Rozalija Sršen z umetniškim imenom Zalla Zarana. Da o Auerspergih, eni izmed najbogatejših in najvplivnejših plemiških družin v avstrijskem cesarstvu, ne izgubljam besed. Želela bi si, da se naredi preskok od pretirano domačijskega turizma na bolj profesionalno raven ponudbe.
Kaj pa termalni turizem?
Lahko bi ga nadgradili z večjim sodelovanjem z lokalno skupnostjo. Pomembno je, da se terme ne zapirajo v svojo ponudbo. Seveda pa je na mizi že zadnjih 15 let prenova same infrastrukture. Se pa na terenu opaža porast term, ki so namenjene zgolj odraslim. Več je trendov v smeri specializacije posamezne ponudbe, predvsem v smeri selfnessa.
Ste v svoji karieri naleteli na kakšno zgodbo ali destinacijo z Dolenjske, ki vas je še posebej navdušila ali presenetila?
Osebno me vedno znova zabava podatek, da imamo na Dolenjskem zaselek, ki se imenuje Butale. Domačini še vedno hranijo tablo s krajevnim napisom in govori se, da naj bi tja Tito njega dni hodil na pečene kure. Sicer pa se znova in znova pustim začarati meglicam nad reko Krko, pa tudi sedenje na lehnjakovih slapovih je neprecenljivo.
Zakaj ste se kot novinarka začeli ukvarjati s temami, povezanimi s turizmom, kaj vas je pritegnilo k temu?
Vse je stvar naključij, ki to niso. Ker po srednji šoli nisem bila sprejeta na novinarski faks, sem vedrila na študentskem servisu in čakala primerno delo. Od nekod se je pojavila ponudba za delo na časopisu Dnevnik, pri Tofu. Potem sem na eni izmed reportaž na Triglavu srečala Saša Hribarja, ki mi je spremenil življenje in me pripeljal na Televizijo Slovenija, kjer so v tistem trenutku z urednikom Bojanom Krajncem ravno snovali oddajo Tistega lepega popoldneva z Ladom Bizovičarjem in Anjo Tomažin. In sem padla noter. Tam sem delala portrete čudakov z roba družbe in kasneje portrete vasi, kjer ugašajo luči. Vedno rečem, da ne umirajo samo ljudje, ampak čisto potiho tudi hiše in vasi.
Kakor koli, sosednja vrata od pisarne te oddaje so bila vrata turistične pisarne, kjer je nekega dne Drago Bulc potreboval novinarko za terensko reportažo. Vse ostalo je preteklost. Drži pa, da sem se že kot otrok rada potepala in rajžala naokoli. Domača brjača mi je bila vedno premalo. Če predolgo stopicljam na enem mestu, se mi zdi, kot da počasi umiram.
Katere izkušnje, zgodbe, ki ste jih pridobili pri uredniškem in voditeljskem delu v oddaji Na lepše, vam pomagajo pri razumevanju slovenskega turizma?
Stik z ljudmi in komunikacija. Lažje razumem, zakaj se ponekod turizem razvija z dvema hitrostma. Zakaj ponekod nekaj odmira in zakaj se na drugem koncu Slovenije nekaj rojeva na novo. Se pa vse začne in konča pri ljudeh. Če na čelu zavodov za turizem niso turizmu predani in srčni ljudje, je vse zaman. Tega posla ne delaš zaradi zaslužka, ampak zaradi strasti. Turizem je nekaj, v kar se zaljubiš.
Kakšen nasvet bi dali mladim, ki se želijo ukvarjati s turizmom v Sloveniji?
Vrzite srce in stecite za njim. Ne dovolite, da počasi umirate, samo zato, ker si ne upate razpreti kril. Ne pozabite pa, da je pomembno tudi pognati korenine.
Kaj bi iskreno priporočili prijateljem, ki bi se odločili za obisk Slovenije? Kam bi jih popeljali?
V Goriška Brda in v vipavske hrame. Pa v posoške planine ali pa v Istro. Ker tam živijo ljudje z Mediteranom v laseh, ki dišijo po maestralu in svobodi in je na koncu vedno ‘allegria’, eno samo veselje.
In katere kotičke Slovenije bi priporočili obiskovalcem, ki si želijo spoznati Slovenijo?
Baško grapo. V ta samo navidezno trd in robat svet, kjer je bil posnet prvi slovenski zvočni celovečerni film in kjer ljudje še vztrajajo na svoji zemlji. Povabila bi jih ob vznožje Črne prsti, kjer se tipa svet Bohinja in Goriške. Baška grapa je letos tudi uradno vstopila v mednarodno mrežo Gorniške vasi – Bergsteigerdörfer. V mednarodno skupnost, ki vse od leta 2008 združuje planinske kraje, ki izpolnjujejo cilje Alpske konvencije in svoj turizem razvijajo na temeljih gorniške tradicije – brez velike turistične infrastrukture ter z iskrenim trajnostnim pristopom.
Tisto, kar je v preteklosti imelo pečat zaostalosti in odmaknjenosti, danes postaja vse bolj iskano in zaželeno. Gorniške vasi imajo tako manj kot 2500 prebivalcev in niso obremenjene z industrijo. In v teh krhkih ekosistemih s svojim delovanjem krepijo spoštovanje do teh alpskih vasi, kjer ni lahko preživeti in kjer je treba razumeti nujnost sožitja med varovanjem narave in preživetjem človeka.
Kam pa sami v Sloveniji najraje zahajate? Kje so tisti kotički, kjer se počutite svobodno, prijetno in navdihujoče, skratka tako, da se tja vedno znova radi vračate?
Človek nikoli ne sme ostati predolgo na istem mestu. Moraš se lotiti stvari, ki se jih bojiš – tam boš razmišljal. Zato so mi všeč odmaknjeni prostori, kot sta Porabje ali Benečija. Všeč pa so mi tudi velika mesta, ki predstavljajo vrata v svet. Tam je na vratih vedno gneča, tam je življenje zelo intenzivno. Odgovor – rada grem v kraje, ki so intenzivni in me spomnijo na nekaj otroškega v meni. Zamejstvo mi je vedno super. Tam se zares počutim Slovenko. Ko mi ljudje in pokrajina odpirajo svoje rane in tudi svoja veselja.
