NASLOVIM JO TEBI
ob mizi. prebrala sem Bukovskijevo pesem. lepa je.
samo ona ve, kdaj je pravi čas.
tam nekje po polnoči se previdno dotakne
njegovih ozeblih prstov na nogi in jih boža,
dokler ga ne spreleti občutek pošastnih dotikov.
takrat je on seveda še buden,
ona pa spleza na njegovo zeleno omaro
in bingljajoč z nogami čaka, da ga bo požrl črn spanec.
medtem si ogleduje slike nje,
ki jih ima prilepljene po stenah,
vse na enaki višini.
te slike jo strašijo.
ko končno odide iz tega sveta granitnih
kock v svet sanj, se uleže poleg njega,
vedno je na levi strani, saj meni,
da desna prinaša nesrečo,
in oponaša njegovo dihanje.
zanjo diha prepočasi in,
če bi še imela srce,
se bi ji zagotovo zaustavilo.
poboža ga po zlatih laseh,
takšnih, ki so včasih pripadali njej
ter ga močno objame
čez celotno oprsje in še vse igračke,
ki spijo zraven.
“čuvajte ga, ker jaz ga nikoli nisem,” jim še reče in odide.
nihče ne ve kam,
s svojo dolgo haljo nekam odvihra.
v pozabo, svetlobo ali pa v zeleno omaro.
a vsi vedo, da ga pride čisto vsak večer obiskati
in bo tudi hodila.
vse, dokler njen otročiček ne bo pripravljen na odhod.
V ITALIJANSKEM MESTU PRIBLIŽNO 120 KM JUGOVZHODNO OD ANCONE
ljubim. povsod.
“kakšno glasbo pa ti kaj poslušaš, Ema?” me je vprašal,
med tem ko se je moj pogled ustavil na njegovem znamenju,
tri centimetre stran od tiste jamice v grlu.
po obliki je bilo podobno liliji, ko je že odcvetela.
naslednja postojanka mojih oči je bilo znamenje večje oblike,
dva centimetra stran, podobno orlu.
nedaleč od tega je bilo še eno znamenje, a to mi je padlo najbolj v oči.
bilo je najsvetlejše, a najmanjše.
okoli vratu je imel veliko znamenj.
po starih pripovedkah je bil tam v prejšnjem življenju poljubljen.
izgleda, da ji je bil všeč njegov vrat.
imel je kostanjevo rjave oči in predolge trepalnice,
ki so zrle v moje, prav tako kostanjevo rjave oči.
mogoče je enaka barva oči znak, da sva si usojena.
njegova brada je bila lepo urejena,
kljub temu, da je rekel,
da zanjo ne porabi veliko časa.
tudi brki bili ostriženi in so se dotikali njegovih polnih poljubljenih ustnic.
prav klicali so po poljubih. mojih poljubih.
imel je nos popolne oblike, da je dopolnjeval harmonijo tega lepega obraza.
ne prevelik, ne premajhen.
ravno prav med njegovima lesketajočima se očema,
ki so zrle naravnost vame.
“in Ema, kakšno glasbo torej?” je spet vprašal,
medtem ko se je v ozadju vrtel Iztok Mlakar …
NAJDI ME
v oštariji. imel je zelene oči. spremenila.
če bi se izgubila v tvojih očeh
bi bile še vedno tako čarobne?
bi našla pot ven?
najverjetneje bi se zasidrala v tvoje možgane in iskala najine
najlepše skupne spomine.
spremenila bi obliko in
postala volkulja, ki je od nekdaj navajena
živeti po svoje.
postala bi tvoj dih in potem
tvoja medenica in hrbtenica, da bi te lažje obdržala na nogah,
ko bi ti povedala, da sem nora nate.
v sanjah bi te prijela za roko
in ti zašepetala pesmi Sylvie Plath.
odkorakala bi po tvoji podzavesti
in videla, kaj te zares muči.
potem bi ti pomagala in
postala tvoj heroj. mogoče batman ali spiderman. končno.
tvoj glas bi mi vijugal med dlačicami in me prebodel skozi gladko kožo, ko bi pripovedoval zgodbe o tisti ženski, ki ti je skoraj zlomila hioidno kost.
in tudi takšne mehke in puhaste.
kot oblaki.
svoje roke bi položila na tvoje srce in poslušala njegovo bitje.
prepustila bi se toku in ob njegovi glasbi zaspala.
a na koncu bi odšla,
ker bi se preveč navezala na pogled iz tvojih kostanjevo rjavih oči.
I GUESS SAMOTA
pod tušem. med prazniki nisem bila sama.
samota je, ko se ponoči premakneš
in je druga stran postelje hladna
kot maternična stena.
samota je, ko v starem ljubljanskem
jedru hraniš golobe z zadnjimi
ostanki svojega drobovja.
vse, kar je ostalo od tebe, daš njim.
samota je neopisan pojem,
ki ga uporabljam,
kadar zaprem vrata nikoli uporabljene otroške sobice,
ko ni nikogar, s komer bi delila tisto
zapečeno skorjico črnega kruha.
takrat, ko utrujena od hoje in mraza
v volnenem božičnem puloverju
ne morem ugotoviti pomena praznikov.
ko se po ulicah Tribece
lovim z lačnimi brezdomci.
kdaj bom obvladala človeštvo kot oni?
samota ne bo umrla.
tukaj bo.
in to za vse tiste,
ki se ob četrtkovih večerih ne bomo mogli upreti vonju
toplih in polnih kavarn.
kavarn polnih ljudi.
polnih samote.
ZADNJA ŠKATLICA
ne spomnim se kje. eden drugi naj bi zaradi te pesmi preskočil čik pavzo.
“kajenje ubija, prenehajte zdaj” je pisalo na moji zadnji škatlici cigaret.
upihnila sem še predzadnji dim v njegova usta in zavohal se je vonj zažgane nafte.
vonj, ki me je vedno spomnil nanj.
vonj, ki mi je dajal energijo.
njegove skurjene oči in podočnjaki veliki kakor mesec 11. septembra, ko se debeli, so me gledali naravnost v notranjost moje prekajene duše.
cubitum eamus, je rekel in me s svojimi rezili prijel za, po njegovem mnenju, preveč debelo stegno.
ne, sem odvrnila, prvič v življenju.
v njegovih zenicah se je odbil kanček svetlobe, ki ga je oddajal še prižgan cigaretni ogorek.
kmalu bo ugasnil, sem pomislila.
ne samo ogorek.
padec pepelnika na mojo otečeno nogo je bila takrat najglasnejša stvar, ki sem ji prisluhnila v zadnjih 3 dneh.
padel je tako lahkotno, kot ženska, a boleče, kot …
prijela sem metlo, ki že kar dolgo ni bila uporabljena, in ostanke cigaret pometla v kot. tam so stali do včeraj, skupaj z mojimi čustvi.
odprla sem okno in v kočo spustila svež zrak poletja.
zrak, ki diši po nektarinah, ki bodo kmalu dozorele.
zrak nostalgije, dežja, konca in začetka.
zrak najinih zbadanj.
umaknil se je še zadnjemu dimu, ki ga je spustil moj cigaret. stisnila sem ga iz leve roke v desno, kjer ga ni mogel doseči.
zadnji cigaretni izdih je bil vedno moj.
ne kadim že od marca. marca je on odšel.
TIŠINA S TABO JE PRIJETNEJŠA
pred Marofom, na klopcah. zakaj si tiho? ljubljena.
tišina s tabo je prijetna.
tvoji izdihi, ko vidiš 4 neprebrana
sporočila svoje tašče, in
vonj sveže spranih oblačil
Pervol praška,
ki bo še 4 ure hodil z mano kot otrok, potreben pomoči, ne odrekam se mu.
tišina s tabo je vedno bolj prijetna,
kako sence stare bukve padajo na tvoj obraz, in takrat se pokaže njegova
temna stran.
pri luni temu rečemo mlaj.
spet bo padel na 30. decembra.
kako žarometi odsevajo v tvojih kostanjevo rjavih šarenicah, in kako se vsakič, ko zenice opazijo moj obraz, povečajo.
tišina s tabo je prijetnejša,
vsi grehi obvisijo na križu, in vse, kar je vredno kesanja, postane pesem.
v izgubljenem vrtu ukrotim neobvladljive hudournike, in kar naenkrat se rokujem z besedo ljubiti.
veš, tišina s tabo je prijetna,
ko me v pol snu objameš in rečeš … nič.
samo tišina se sliši.
vesel božič, dragi.
TA JE ZELENE BARVE
na semaforju. zakaj stojim?
znak za izhod v sili.
vanj bom vtaknila svoje telo in
konec bo tega molka.
besede bodo dobile odmev
in ne bodo več z grdimi obrazi
padale na moj goli hrbet.
ne bo se jim več reklo laži
in njihov pomen bo mogočen kot afriški lev.
tam bom sanjala svoje sanje.
ne od nekoga drugega.
sanjala bom junake iz knjig,
ki me bodo prišli rešit,
bojevnike, klovne, pesnike.
ne bom pogrešala razkošja
in velikih avtomobilov.
ne bom ranjena zaradi izgubljenih bitk.
tam bom dišala po ljubezni
in sonce mi bo vsak dan
pokazalo, zakaj živim.
ker zdaj samo sem.
bilka, ki čaka,
da jo bo vratolomno pohodil zadah smrti.
in potem se bom vdala.
tako, kot lačni otroci.
ne bom več trpela na dolgi rok.
kako dolgo lahko tja vtikam svoje telo?
RAZRED SMO POKOPALI NA POGREBU
ob reki. koliko pomeni simbolika. samo tako lahko žalujem.
prišel je. oblečen v črno kot ilnata zemlja nasmejanih ust.
kakor da
mu ni ravnokar umrl stvaritelj
njegovega življenja.
prisopihal je s tisto svojo hojo,
ki bi jo opazil celo polž, ki je ravnokar zlezel iz hiše.
s tisto svojo energijo.
globino v očeh, s katero je prižgal vsako luč.
a tokrat je bilo za očmi drugače.
videl si tistega osamljenca.
nekoga, ki v puščavi išče samo majhno oazo,
da njeno vodo lahko uporabi za solze.
ko že omahuje od žeje in upa na življenje.
življenju poda roko.
naj ga pelje, a drugam, kamor je današnjega pokojnika.
čeprav bi se najraje z njim zlil v temnico, se odloči živeti.
in živeti sam, brez njega.
vzornika, pajdaša, sopotnika.
očeta.
