Igralka Gaja Filač se navkljub prepoznavnosti, ki jo je pridobila s serijo Skrito v raju, še vedno vidi predvsem kot preprost človek, ki raziskuje svet okoli sebe, se sprašuje in ugotavlja, kakšna je njena vloga v njem. Igralka, ki je na Novo mesto vezana tudi na podlagi dveh odmevnih vlog v zadnjih predstavah Anton Podbevšek Teatra, in sicer v predstavah Beograjski trio (2024) in Življenje in časi Bertolda Brechta (2025), ostaja trdno na tleh, z zaupanjem v razsežnosti igralskega poklica, kot jih ta omogoča v številnih odtenkih iskanja in poglabljanja v čase in vloge, ki jih kot mlada igralka upodablja. Njen jezik telesa, obraza in tudi glasovna ekspresija se kažejo kot primarno avtentični v tem, da iščejo in uresničujejo svojo notranjo dinamiko, ki jo razpirajo navzven. Vedno skuša zajeti večplastnost lika, kjer govor telesa in besed delujeta usklajeno, harmonizirano, kar zaznamuje čustveno iskrenost in odrsko pristnost in prisotnost. Pri igri išče spontano, intuitivno energijo, ki jo emocionalna podstat vedno pripenja na komunikacijo z odrom in gledalcem. V enem od intervjujev je dejala, da »če je moja domišljija otrok, potem je oder otroško igrišče, kamera pa sladica po kosilu«. In ravno kamera je tista, ki jo zaradi natančnega doziranja emocije obožuje. Njena filmografija namreč sega od mladinskih filmov, televizijskih serij do zahtevnejših gledališčkih vlog (SNG Drama Maribor, SNG Drama Ljubljana, Mini teater, Prešernovo gledališče Kranj, Anton Podbevšek Teater, Lutkovno gledališče Ljubljana …), kar nakazuje, da njen igralski jezik ni enoznačen. Vsako vlogo doživlja kot »potop« v kompleksnost čustev in izkušenj, medtem ko se skupaj z likom potopi v raziskovanje notranjih stanj in sprememb skozi dogajanje. Kljub temu ali ravno zato, ker je pripadnica mlajše generacije igralk, vnaša svež pristop, ki pa nikakor ni površinski, ampak natančno artikuliran, iskren in sposoben notranjih popotovanj, ki jih z lahkoto sprejmejo tako kamera kot odrske deske v različnih žanrih in formatih. Kljub temu na vprašanje, ali gledališče ali film, ni želela odgovoriti. Predvidevamo, da – oboje!
Že v prvem letniku poljanske gimnazije je posnela prvi celovečerni mladinski film Rdeča raketa v režiji Vojka Anzeljca. Udejstvovala se je v šolski gledališki skupini, v okviru katere so na oder postavili Strniševe Žabe. V tretjem letniku je posnela mladinski film Košarkar naj bo v režiji Borisa Petkovića, v četrtem pa dobila priložnost za delo v tujini v BBC-jevi seriji Love, lies and records, kjer je imela stalno stransko vlogo v prvi sezoni. Isto leto je opravila sprejemne izpite za AGRFT, kjer je začela s študijem dramske igre. Igrala je v serijah Ena žlahtna štorija, Lajf je tekma 1, 2 in Jezero ter posnela drugi del mladinskega filma Košarkar naj bo 2. Leta 2020 je prejela Severjevo študentsko nagrado za vlogo Punce v študentski produkciji Roberto Zucco, leta 2025 na 70. festivalu Sterijino pozorje v Novem Sadu pa nagrado za najboljšo mlado igralko za uprizoritev Vere v predstavi Beograjski trio. In kaj na vse to pravi oziroma zapiše igralka sama?
Kako ali na podlagi česa ste se odločili za poklic igralke? Je bila to otroška želja, je s tem povezana določena anekdota ali morda vpliv očeta (Vilko Filač)?
Mislim, da je bila na začetku, kot pri mnogih otrocih in mladostnikih, za to kriva predvsem želja, da bi bila videna in slišana. Ta želja je bila v času odraščanja deležna mnogih transformacij in oblik. Rada sem imela občutek, da sem lahko nekdo drug, da prevzamem drugo identiteto in pustim svoje probleme ob strani. V neki točki je to tudi postal način, kako sem po smrti očeta v svojem življenju ohranjala občutek njegove prisotnosti. V zadnji fazi pa bi rekla, da se je rodil užitek v zvezi z ustvarjanjem, s psihologijo in s tem, da lahko kot igralka živim več življenj in vdihnem dušo likom na papirju. To je zame neizmeren občutek svobode.
V čem menite, da je bila vaša pot do igralke morda najbolj specifična?
Mogoče v tem, da sem zelo zgodaj dobila veliko izkušenj, med drugim tudi z BBC-jevo serijo Love, lies and records v četrtem letniku gimnazije.
Na kakšen način se dnevno soočate z vsemi izzivi, ki vam jih igralstvo prinaša? Kako uspete razdvojiti življenje svojih likov od zasebnega življenja?
Igralski poklic ni lahek. Od nenehnih notranjih in zunanjih bojev, konfliktov, konstantnih dvomov, prevpraševanj, negativnih občutkov do čisto praktično življenjskih stvari, kot so stres, premalo spanja, porušen bioritem … Hitro se lahko v tem vrtincu zgubiš; ali ti popusti psiha ali pa telo. Jaz delam predvsem na tem, da sem v dialogu sama s sabo (včasih bolj, včasih manj uspešno) in da se poslušam. Predvsem pa da gojim zavedanje, da kariera ni edino in najpomembnejše področje v mojem življenju. Moje zasebno življenje je tisto, ki mi daje energijo in me polni, da se lahko pred kamero ali na deske vrnem odprta in zagnana, zato je zelo pomembno, katere navade in rituale si zbiram in katere ljudi spuščam k sebi oziroma še bolj pomembno, katerih ne.
Igrali ste v zadnjih dveh predstavah Anton Podbevšek Teatra: Beograjski trio ter Življenje in časi Bertolda Brechta. Kako se počutite v Novem mestu? Kaj menite o svojih likih; na kakšen način ste jih usvojili oziroma – kako so liki našli vas?
V Anton Podbevšek Teatru se počutim odlično. Matjaža Bergerja in njegovo ekipo sodelavcev zelo spoštujem in občudujem in vesela sem, da smo že dvakrat uspešno sodelovali. Matjaževe predstave so specifične, vedno se poigravajo z distanco med igralcem in likom, ki ga igralec inscenira. Na začetku mi je bilo to precej težko, navajena sem bila na psihologijo in vživljanja. Zdaj pa mi je to osvobajajoče. Liki me vedno najdejo na tak način, da me izzivajo. V obeh predstavah igram popolnoma drugačna lika in ta diverziteta mi je všeč.
Ob vseh vaših angažmajih pa ste verjetno status »junakinje« pridobili s serijo Skrito v raju – kako se soočate s tem? Kaj so pozitivne in negativne plati tega, da morate na nek način nahrbtnik serije nositi tudi po tem, ko se snemanje konča?
Večinoma imam lepe izkušnje. Veseli me, da je serija, katere del sem bila, na gledalce naredila tak vtis in postala del njihovega vsakdana. Lepo mi je, ko kdo pristopi, stisne roko in pove, kaj mu je serija pomenila. V zadovoljstvo mi je, da se je serija tako močno dotaknila ljudi. Seveda pa vsaka prepoznavnost prinese tudi drugo plat. Ljudje te začnejo povezovati z likom, ki ga igraš, in včasih težko postavijo mejo med tem, kar je na ekranu, in tem, kar je zasebno. Začnejo te enačiti z vlogo in pozabijo, da imaš tudi ti svoje meje in zasebnost. Včasih pride do situacij, ko bi si želela malo več občutka ali razumevanja glede tega, sploh na krajih, kamor se zatečem, da bi našla mir in prostor zase. To ni pritoževanje, ampak realnost poklica, ki ima poleg lepega tudi svoje zahtevnejše plati. Zmotijo me tudi naslovi ali prispevki člankov, ki ne odražajo resnične vsebine – zgolj zato, da bi zveneli bolj privlačno. Takšne stvari seveda ne vplivajo na moje delo, so pa opomin, da se moraš v tem poklicu naučiti ločevati med tem, kar si, in tem, kar ljudje hočejo, da si. Me pa take stvari vedno znova razjezijo in mi dajo misliti, v kakšnem svetu živimo. A če potegnem črto – še vedno prevladuje tisto lepo. Ko se dotakneš ljudi ali jim preprosto polepšaš dan. To je vredno ogromno.
Na kakšen način menite, da kamera »odslika« igralca; ali so določene stvari, ki jih spreobrne, ne zazna ali prikroji?
Kamera, tako kot oder, je magična in premore marsikaj. Se pa igralec pred njo težko skrije. Mislim, da moraš biti s kamero maksimalno iskren, ker ne prenaša pretvarjanja in neiskrenosti. Kamera ne laže – ampak tudi ne pove vse resnice.
Kdo je za vas junak današnjega časa?
Zame je junak tisti, ki spregovori, tudi ko se mu trese glas. Tisti, ki si upa povedati resnico, čeprav stoji sam proti večini. Kdor se postavi za pravico, daje glas tistim, ki ga nimajo, in ne obrača pogleda stran, kadar vidi krivico. Junaki so novinarji, ki razkrivajo resnico, zdravniki in prostovoljci, ki delajo v vojnih razmerah, pa tudi ljudje, ki vsak dan znova izberejo sočutje namesto brezbrižnosti in opozarjajo na krivico, se borijo za enakopravnost. Zame je junak tisti, ki ohranja človečnost v času, ko se zdi, da ta ni več samoumevna.
Kako gledate na slavo? Ali vidite v njej morda povezavo z junaštvom, morda pa tudi večjo odgovornost do mlajših občudovalcev?
Menim, da v slavi ni ničesar junaškega. Junaško je mogoče lahko samo to, kaj s to močjo, ki ti jo slava da, narediš; ali jo izkoristiš sebi in svoji promociji v prid ali pa jo izkoristiš za to, da daš glas pomembnim temam ali ljudem, ki nimajo takšnega vpliva, kot ga imaš ti. Slava je absolutno odgovornost in mislim, da je z njo treba ravnati premišljeno, sploh v današnjem svetu.
Kako vidite umetnost; kje oziroma v čem menite, da ima še vedno moč? Se ta moč jasneje izraža preko gledališča ali preko filma?
Umetnost zame ni nekaj, kar obstaja zunaj nas. Je način, kako živimo, kako gledamo in čutimo svet. Njena moč je v tem, da nas lahko premakne; ne nujno prepriča, ampak premakne. Zbudi dvom, postavi vprašanje, odkrije novo percepcijo. V času, ko smo navajeni hitrih informacij in površnih vtisov, umetnost še vedno odpira prostor za tišino, za razmislek. Umetnost ima še vedno izjemno moč – morda celo večjo, kot se zavedamo. Omogoča, da stvari začutimo, ne le razumemo. Preko umetnosti se dejstva preoblikujejo v izkušnjo – dobijo čustveno noto, ki pri človeku prebudi empatijo in razumevanje. Mislim, da sta tako gledališče kot film pri tem enako močna: film s svojo bližino in intimo, gledališče pa z neposrednostjo in resničnostjo trenutka. Oboje lahko na nas močno vpliva ali celo spremeni naš način dojemanja, če izhaja iz iskrenosti.
Ali menite, da bi morala biti umetnost nujno družbeno kritična oziroma v čem se po vašem mnenju ta kritika oziroma družbenost odražata? O čem bi umetnost morala govoriti, kaj naslavljati?
Menim, da umetnost vedno nosi družbeno dimenzijo; kot neposredna kritika ali kot subtilno ogledalo časa, v katerem nastaja. Ni nujno, da je njena družbenost eksplicitna ali agresivna. Pogosto je prav nasprotno; najučinkovitejša je takrat, ko deluje posredno, ko gledalca ne napade, temveč ga preseneti. Umetnost mora ostati aktualna, saj je njena moč prav v tem, da odseva duh časa in odpira prostor za razmislek o naši skupni resničnosti. Tudi klasična besedila pridobijo svojo težo šele, ko jih postavimo v dialog s sodobnostjo; ko postanejo most med preteklim in sedanjim človekom. Le tako lahko umetnost ohrani svojo živost in vpliv. Umetnost bi morala govoriti o tem, kar se nam izmika; o tišini, sramu, ranljivosti, ljubezni, o tem, kdo smo kot ljudje. In če pri tem razgali krivico ali sprenevedanje, potem opravlja svojo družbeno vlogo.
Kako opredeljujete odnos med komercialnimi in umetniškimi vsebinami?
Mislim, da komercialnih in umetniških vsebin ne bi smeli nujno postavljati v nasprotje. Vsaka ima svoj namen in svojega gledalca. Komercialne vsebine pogosto nagovarjajo širše občinstvo, včasih s preprostejšimi prijemi, a to še ne pomeni, da ne morejo imeti umetniške vrednosti ali čustvenega učinka. Mislim pa, da bi se lahko na področju kakovosti komercialnega pri nas še marsikaj izboljšalo. Gledalcev imamo veliko – in to takšnih, ki nas iskreno podpirajo. Prav zato bi bilo lepo, če bi jim ponudili korak naprej. Da bi se več delalo na kakovosti scenarijev, humorju, plastenju vsebin. Pogosto se mi zdi, da komercialni projekti pri nas prehitro zapadejo v površnost – kot da bi podcenjevali gledalca. Sama verjamem, da občinstvo zmore več. Komercialna vsebina bi lahko bila hkrati sproščujoča in zabavna, pa tudi takšna, da gledalca ne samo razvedri, ampak mu kdaj pusti tudi misel za s sabo. Ključno se mi zdi, kaj s vsebino želiš sporočiti in kako to narediš. Če so v ozadju dober namen, premišljena zgodba in spoštovanje gledalca, potem tudi komercialni projekt lahko nosi umetniško težo. Po drugi strani pa umetniška dela, ki so ustvarjena le zato, da bi se razlikovala od komercialnih, hitro izgubijo stik z ljudmi. Zame je pomembno predvsem to, da vsebina, ne glede na okvir, nosi srce in sporočilo.
Kdo je Gaja Filač in kaj si želi v prihodnje?
Kdo sem, zares še ne vem. Rekla bi, da sem predvsem preprost človek, ki raziskuje svet okoli sebe, se sprašuje in ugotavlja, kakšna je njegova vloga v njem. Kakšno razliko želim narediti v tem svetu. V prihodnje si želim miru, ljubezni in ustvarjalnosti. To je vse. (smeh)
