V vrtec sem hodil doma v Pušči

Zavedanje pomena izobrazbe med romskim prebivalstvom v Prekmurju je, kot kažejo podatki, vse večje. Kar nekaj Romov si je že pridobilo visokošolsko oz. univerzitetno izobrazbo ali pa so na poti k njej. Peščica se na tej stopnji ni ustavila in nadaljujejo izobraževanje še na višjih ravneh. Eden od njih je 30-letni Aljoša Rudaš iz Pušče, romskega naselja, ki leži streljaj iz Murske Sobote in ki ga pogosto omenjajo kot zgleden primer integracije Romov pri nas. Rudaš, ki je kot vzgojitelj zaposlen v murskosoboškem vrtcu, se je avgusta vrnil iz Hajfe, tretjega največjega izraelskega mesta, kjer je uspešno zaključil magistrski študij razvoja otrok oz. mladostnikov do 18. leta. Njegove akademske ambicije se na tej stopnji najverjetneje ne bodo ustavile. A še pred tem želi nekatere zamisli, ki jih je dobil in razvil v času študija v Izraelu, vpeljati na svojem delovnem mestu.

Kako da ste se odločili za vzgojiteljski poklic, ki velja za primarno ženskega?

To me je od nekdaj zanimalo. Pa tudi moja šest let starejša sestra, ki zdaj izredno študira, je vzgojiteljica. Lahko bi rekel, da imamo to v družini.

Kako je potekalo vaše izobraževanje, preden ste oktobra 2016 odšli na študij v Izrael?

Če začnem čisto na začetku ‒ v vrtec sem hodil doma v Pušči, v osnovno šolo v Mursko Soboto, v srednjo šolo pa sem šel v Maribor na tretjo gimnazijo, ki je bolj pedagoško usmerjena. Tu sem najprej tri mesece stanoval v dijaškem domu, potem v najeti sobi. Po koncu gimnazije sem se z 18 leti zaposlil v vrtcu Murska Sobota, ki ima osem enot, eno tudi na Pušči, kjer sem nekaj časa delal. Opravil sem pripravništvo in nadomeščal neko vzgojiteljico, naredil strokovni izpit in se nato redno zaposlil, tako da imam že kar nekaj let delovne dobe. Na pedagoški fakulteti v Mariboru sem začel leta 2007 izredno, ob delu, študirati predšolsko vzgojo, lani pa sem se, ker sem čutil, da moram na strokovni ravni narediti korak naprej, vpisal na magistrski študij v Hajfi.

Ste imeli v času šolanja kakšne težave, povezane z romskim poreklom?

Nič posebnega, tu in tam je bilo kakšno zafrkavanje, ampak nič drastičnega. Med študijem v Mariboru sem imel nekaj težav z eno od profesoric, ampak še te so najbrž izvirale iz tega, da Prekmurcev ni marala. Saj veste, da se Štajerci in Prekmurci pogosto gledajo postrani … Kar pa se študija v Izraelu tiče ‒ pogosto sem moral Arabcem, ki so me ogovorili v arabščini, in Izraelcem, ki so se začeli z mano pogovarjati v hebrejščini, razlagati, da ne znam njihovega jezika. Čisto nobenih težav nisem imel. S svojim videzom sem se z okoljem čisto zlil, eni in drugi so me imeli za svojega. Tudi ko sem začel razlagati, da sem Rom in kdo smo Romi, je bilo malo težko. Na Bližnjem vzhodu so Romi že dolgo prisotni in del družbe, nekateri študijski kolegi ‒ bili smo z vseh koncev sveta ‒ pa za Rome še nikoli prej niso slišali. Na primer, moja dva sostanovalca v apartmaju v študentskem kampusu, eden iz Tanzanije, drugi iz Liberije, za Rome sploh nista vedela.

Zakaj ste za magistrski študij izbrali Izrael? Kako to, da ga niste nadaljevali v Sloveniji?

Izrael je bil zame kar logična izbira. Bližnji vzhod, ki je nam Evropejcem v resnici precej neznan, me že od nekdaj privlači. Ko sem spremljal različne razpise magistrskih študijev, me je razpis študija razvoja otroka Univerze v Hajfi posebej pritegnil. Študij ni osredotočen le na izobraževalni del, ampak je usmerjen tudi v razvojno psihologijo in druge razvojne znanosti, ki jih povezuje in prepleta med seboj. Takega študijskega program v Slovenji za zdaj še nimamo, izgleda da različnih znanj nismo zares pripravljeni povezovati.

Jezikovno ste dobro podkovani, menda govorite več jezikov, a ste v Izrael, kjer je študij potekal v angleščini, odšli s slabim znanjem tega jezika.

Ja, kar se znanja jezikov tiče, drži. Poleg slovenščine in romščine, ki je moj materni jezik, govorim še srbohrvaško ali kakor se že reče danes temu jeziku, nemščino, ki sem se je učil v osnovni in srednji šoli, in španščino, ki sem se je naučil prek televizije, knjig, glasbe, interneta. Pa prekmurščina je pravzaprav tudi jezik, saj ima svojo slovnico. Angleščine se v šoli nisem nikoli učil in je še nekaj mesecev pred odhodom v Hajfo nisem znal kaj dosti. Če sem bral literaturo ali poslušal kakšno predavanje, mi je bil koncept jasen, za komunikacijo pa to ni bilo dovolj. Da bi spregovoril v angleščini, nisem imel samozavesti. Prijavo na študij, ki je bila kar zahtevna, so mi pomagali izpolnjevati prijatelji, ki znajo angleško. A sem se dva, tri meseca pred odhodom začel intenzivno pripravljati. Imel sem zasebno učiteljico, ki mi je pomagala osvojiti slovnico, in sem se lahko normalno vključil v študij.

Kako ste si ga plačali?

Kdor je s prijavo na študij uspel ‒ konkurenca je bila huda, saj smo se nanj prijavljali z vseh koncev sveta ‒, mu je Univerza v Hajfi plačala tudi šolnino in bivanje v študentskem kampusu. Ki je, mimogrede, ogromen, v njem je okoli 18 tisoč študentov, veliko pa pove tudi podatek, da ima avtobus, ki vozi po njem, pet postaj. Znašel sem se hitro, ker sem po naravi iznajdljiv, po romski strani pa sem, kot kaže, podedoval občutek za nomadsko življenje in se hitro prilagajam na nove kraje …

Znesek šolnine, bivanja in štipendije za vsakdanje življenje, ki mi ga je univerza plačala, je znašal okoli 25 000 evrov. Vsak mesec pa sem moral plačati še okoli 300 evrov iz svojega žepa. Pri tem sta mi bila v pomoč starša, pravzaprav sta mi bila zelo v pomoč tako finančno kot moralno (Aljošev oče je Darko Rudaš, dolgoletni romski aktivist in član mestnega sveta Murske Sobote, podjetnik in glasbenik, op. p.). Obstaja pa tudi možnost, da se vpišeš in si študij plačaš sam. Šolnina znaša 16 000 evrov, prišteti pa je treba še stroške bivanja in vsakodnevne potrebe. Tega si ne bi mogel privoščiti.

Kako to, da ste magistrski študij, ki običajno traja dve leti, končali že v enem letu?

Ta študij poteka za domače študente v hebrejščini in traja dve leti. Mednarodni študij pa je zelo intenziven, študentje morajo v enem letu opraviti iste obveznosti kot izraelski v dveh. Razlog za to so predvsem visoki stroški študija in bivanja, ki se manjši, če je program ‘stisnjen’ v eno leto.

Kako se čuti vpliv konflikta med Arabci in Izraelci v vsakdanjem življenju?

Ko prideš, se najprej nekaj časa počutiš kot turist. In ti je vse ‘fino in fajn’. Ko pa se zliješ z družbo in njihovim načinom življenja, začneš spremljati dnevne novice. Dobiš vpogled v to, kje se lahko gibaš in kje ne. V naših predstavah je Izrael nevarna država, ampak v vsakodnevnem življenju tega konflikta skoraj ne čutiš. Drugače je seveda v Gazi, Ramali, na Zahodnem bregu, v Jeruzalemu … Različne konce Izraela sem obiskal v dneh, ko nisem imel študijskih obveznosti, na nevarne kraje pa nisem hodil. V Hajfi, ki je na severu Izraela, blizu mej z Libanonom, Sirijo in Jordanijo, že dolgo sobivajo ljudje različnih ver ‒ judje, muslimani, kristjani od katoličanov do pravoslavcev, druzi, ki so muslimanska ločina in živijo povsem svoje religijsko življenje, tu je ne nazadnje center bahajske veroizpovedi, ki je nastala v 19. stoletju … Pa ni med njimi nobenih trenj.

Kašen pa je bil odnos s predavatelji in ostalimi študenti?

S kolegi iz programa, ki so, kot sem povedal, prihajali z različnih koncev sveta, smo brez večjih težav spletli zelo dobre vezi. Razhajali smo se le na strokovnem področju, tu je vlekel vsak na svojo stran. Kar ni presenetljivo, saj smo prihajali iz različnih strokovnih področij ‒ od pediatra in socialne delavke do logopeda, učitelja, vzgojitelja, psihologa … Drugače pa smo se res ‘zaštekali.’ Je pa v vsakdanjem življenju potrebno seveda nekaj prilagodljivosti. V apartmaju sem bil, kot rečeno, z dvema Afričanoma. Sprva je bil to kulturni šok, mislim, da predvsem zame. Prihajali smo vendarle iz zelo različnih okolij. Evropejci prihajamo iz urejenih držav, kjer različni sistemi večinoma dobro delujejo. Razlike so tudi v vsakdanjem življenju. Recimo pri prehranjevanju. Evropejci imamo zajtrk, kosilo in večerjo, moja afriška sostanovalca pa sta zajtrk včasih preskočila, imela pa sta obrok sredi noči. A smo poiskali kompromisne rešitve in vzpostavili ravnovesje, se drug drugemu prilagodili in premostili medkulturne razlike.

Kar se profesorjev tiče, lahko povem, da bi se morali slovenski profesorji zgledovati pri njih. Tako na primer profesor, ki predava po vsem svetu, ima bogate reference in različna priznanja za svoje delo, terja, da ga kličeš po imenu in ne profesor ali doktor. Tako se splete čisto drugačen odnos, tako laže srkaš znanje, ki ti ga podajajo, kot pa če je med profesorji in študenti ovira. Torej podobno, kot je to v Združenih državah.

Kaj je bila tema vaše magistrske naloge?

Tudi v tem pogledu je sistem drugačen kot pri nas. Moja magistrska naloga je bila v bistvu projektna naloga ‒ kaj želiš narediti, ko boš s študijem končal? Boš delal raziskavo, boš pripravil projekt, ki ga boš poskušal izpeljati v praksi? Jaz sem se odločil za trening za učitelje in vzgojitelje za medkulturno pedagogiko, za razvijanje kompetenc za učenje v 21. stoletju. Moja projektna naloga sloni na razlikah med narodi, s čimer se zdaj srečujemo v Sloveniji in Evropi nasploh. Ob zaključku smo imeli prezentacijo v obliki sejma intelektualnih idej, kjer si pripravil poster z izvlečkom iz svojega magistrskega dela in predstavil njegovo bistvo. ‘Prodajal’ sem svojo idejo, saj so na sejem poleg naših profesorjev in profesorjev z drugih študijskih oddelkov prišli še potencialni donatorji in sponzorji, ki bi jo morda financirali. Odziv je bil zelo dober. Tako se zdaj dogovarjam s centrom za usposabljanje v Hajfi, ki ga vodi njihovo ministrstvo za zunanje zadeve. Cilj je pripraviti trening, s katerim bi udeležence usposobili za trenerje, ti pa bi nato poskušali pridobljeno znanje implementirati v Sloveniji. Izraelski center, ki se imenuje po njihovi pomembni političarki Goldi Meir, bi financiral desetdnevno izobraževanje skupine slovenskih trenerjev, Slovenija bi morala plačati le letalske karte. Center redno gosti in usposablja tuje delegacije, izraelsko zunanje ministrstvo pa financira obiske in izobraževanje za strokovnjake z določenih področij. K nam prihajajo otroci iz območij nekdanje Jugoslavije, v Evropi je veliko begunskih otrok in zaradi medkulturnih razlik je treba k njim pristopiti premišljeno. Če bo vse po sreči, bo moja magistrska naloga torej zaživela tudi v praksi.

Če se vrnemo k vašemu vzgojiteljskemu delu ‒ na vzgojo imate, kot ste nekje povedali, nekoliko ‘avantgardne poglede’. V čem so drugačni od običajne doktrine?

Moji pristopi in razmišljanja o predšolski vzgoji so se vedno precej razlikovali od prevladujočih strokovnih pogledov v institucijah, v nekaterih pogledih je bilo to razlikovanje skoraj ekstremno. Vedno je malo ‘štrlelo ven.’ S klišejskim pogledi in načini dela nisem bil zadovoljen, saj so zakoreninjeni v prevladujočih tradicionalnih vrednotah klasičnega slovenskega vrtca. Jaz pa mislim, da moraš otrokom dati nekaj več, poizkusiti z njimi kaj novega. V vrtcih se še vedno usmerjamo predvsem v varstvo in smo zelo storilnostno naravnani ‒ toliko in toliko pesmic, toliko in toliko risbic in drugih likovnih izdelkov … Pozabili pa smo na osnovno poslanstvo, ki je spremljanje razvoja otroka in da mu pomagamo priti z ene na drugo stopnjo razvoja, da sledimo njegovi iniciativi, da mu ne vsiljujemo svojih idej. Če se na primer otrok, pa čeprav ima samo tri ali štiri leta, odloči, da bi rad kaj izvedel o vesolju, se bomo pač pogovarjali o tem. Tradicionalni pristop je drugačen in precej tog ‒ jeseni se pogovarjajmo o botri jeseni in jesenskih plodovih, učimo se jesenske pesmice, spomladi sta na vrsti cvetoči travnik pa cvetoče drevo. V moji skupini smo se decembra pogovarjali o vesolju, govorili smo o svetlobi pa o elektriki. To so stvari, s katerimi se otroci vsak dan srečujejo, a jim jih nihče ne skuša pojasniti.

Kakšni pa so vaši načrti za naprej? Boste študij še nadaljevali?

Te dni se ravno vračam v službo v vrtec, kjer so mi za eno leto zamrznili pogodbo o zaposlitvi (pogovor je potekal konec avgusta, op. p.). Po vrnitvi iz Izraela v začetku avgusta sem si vzel še nekaj dopusta, obiskal sem prijatelje in sorodnike, šel sem za nekaj dni na morje na Krk. Zdaj pa se začenja novo šolsko leto. Vsaj eno leto bi rad izrabil za to, da bi prelil v prakso čim več idej, ki sem jih dobil med študijem. Imel sem že pogovore s starši otrok, ki vstopajo v vrtec, in jim povedal, naj ne pričakujejo, da bodo njihovi otroci imeli konec leta toliko in toliko debelo mapo z likovnimi izdelki, da se bodo naučili toliko in toliko pesmic. Povedal sem jim, da bomo izhajali iz tega, da otrokom s primernimi dejavnostmi in primerno pripravljenimi materiali pomagamo napredovati na naslednjo razvojno stopnjo, da bomo vzgojitelji opora staršem, da bo šolsko leto v nekaterih pogledih potekalo malo drugače, kot običajno. V Izraelu sem dobil potrditev, da so pogledi, ki sem jih imel na vzgojo že prej, pravilni. Tudi za tiste ideje, za katere prej nisem imel možnosti za implementacijo, se mi je potrdilo, da so pravilne. Te stvari bom zdaj skušal vpeljati, kolikor bo pač sistem dovoljeval. Naša družba je zašla v hudo birokracijo, kar se pozna tudi v vrtcih, kjer je treba izpolnjevati kupe obrazcev, poročil, pridobivati dovoljenja …

V zvezi z vašim vprašanjem o nadaljevanju študija ‒ na omenjenem sejmu idej ob zaključku študija mi je ena od profesoric sama ponudila mentorstvo za doktorski študij, saj ji je bila moja projektna naloga zelo všeč. Čez kakšno leto ali dve se bom najbrž res lotil doktorata.

Pa še eno malo drugačno vprašanje za konec. A je med narečjema prekmurskih in dolenjskih oz. belokranjskih Romov veliko razlika? Jih vi kot prekmurski Rom lahko razumete?

Razlika je kar velika. Gre za dve različni skupini Romov. Mi smo prišli na slovensko ozemlje po drugi poti. Zato je naš dialekt podoben dialektu Romov na Slovaškem, Češkem in Madžarskem. Njihov dialekt pa je podoben dialektu južnih Romov, ki živijo na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji. Med sabo se kar težko razumemo, nekako gre, če sogovornik govori počasi. Razlika je približno taka, kot med prekmurščino in primorščino. Korene besed imamo enake, predpone pa so različne, drugačen je izgovor. Mi imamo tudi manj iz slovenščine prevzetih besed.