Najprej, po pravici zapisano, ne vem koliko sem ga v življenju spil. Cvička namreč. Ne spomnim se, kar je dobro vsaj za nekaj, ker pomeni, da tako stereotipno slab gotovo ni bil. Znam pa sredi noči povedati, kdo izvaja Grem domov v Novo mesto ali pa pri katerem bendu je sodeloval publicist in aktivist Miha Blažič.
Dolenjska poje. Bela krajina tudi. Od nekdaj. Belo krajino (upravičeno) najprej povežem z Magnificom (ki je toliko Belokranjca kot jaz) in Kataleno. Slednjo pa ne zaradi korenin, ampak ker je Široko more i Dunaj, po mojem mnenju najbolj čudovito prirejena belokranjska ljudska.
Ne me loviti za besede, ker bom izpustil kakega izvajalca, ki si (tudi) zasluži vsaj omembo v nadaljevanju, vsekakor pa mi ne zvoniti na vrata, če bom koga namesto na Dolenjsko postavil v Belo krajino in seveda obratno. Muzika je ali je pa ni. Geografsko poreklo je drugotnega pomena. A tokrat bo zapisanega nekaj na temo muzik, ki so prišle iz tega okoliša.
Po treh odstavkih še vedno nisem omenil laično in profesionalno najbolj uspešne dolenjske zasedbe Dan D. No, zdaj sem. Mercedes Band na začetku, potem pa hitro Igra. Debitantski album in takoj ena zimzelena. Bodi moja. Od takrat naprej sem jih imel vedno pri roki. Leta 2009 smo staknili glave in rodili Dan 202. Na koncu sta bila sicer samo dva koncerta in CD/DVD, ampak vse pred tem bo šola za vse življenje. Vsa glasba, ki je bila na voljo … Neprecenljivo. In nasvet tukaj in zdaj: albumi niso kaprica izvajalcev, ker so »osebne izkaznice«, albumi so zgodbe duš in src, zgodbe o času, okolju, vonjih, čustvih. O vsem, kar ljudi dela ljudi. In albumi Dan D so vse to, kar sem opisal. Že res, da večina zna na pamet Čas in Google me… še kako zelo prevečkrat slišano. A Put slonova je tista. Tista, ki bo vedno v mojem predvajalniku. Čisti vrhunec dobrega.
Malo bom zašel. Že res, da glasbeniki skoraj morajo priti v Ljubljano, da poženejo kolesje prepoznavnosti, a ideje se rojevajo v kleteh, na ulicah, v zidanicah. Tam je muzika doma. Odkar je internet, pa je lokacija tako ali tako nepomembna. Toplo vabljeni v prestolnico, a ne zato, ker bi morali, temveč zato, ker smo željni vaših idej in glasbe.
Še dva (v bistvu bodo trije, ampak o tem kasneje), ki sta zelo zaznamovala tako moje predvajalnike kot moj prosti čas in službo. Kar je v resnici eno in isto. Jaz sem tisti, ki ima službo, ki jo je bog vsem obljubljal. Vedno sem želel delati z glasbo. Ne glasbe, z glasbo.
Borut Antončič (Bort Ross)in Aleksander Raztresen (Jardier). Aleks je avtorsko in producentsko tako dober, da je to težko opisati. Njegova melanholija, njegov angstin občutek za besede in note. Noro. Interpretacija pa … Jaz verjamem vsakemu njegovemu vzdihu in izdihu, vsaki pavzi. Res zna. Pieces, song, ki je zdaj že res zelo star, mi je še posebej pri srcu. Obuja spomine na čas, ko sem ga prvič slišal. Bilo je pred več kot štirimi leti. Šlo je za razpis in ušesa so še dneve plapolala od veselja. In hkrati je to song, ki bo vedno opomnil na žalost in prijatelja, ki ni več ob meni. Blaž, pogrešam te. Cel album zasedbe Jardier je čudovit, očitek pa … saj Aleks ve. Če Aleks ne bi znal, mu tega nikoli ne bi očital. Ampak Ti ostajašje dokaz, da zna. Spoštljivo si želim, da bo dokazal še kdaj.
In sam ne veš, zakaj.
In sam ne veš, od kdaj.
Ti ostajaš.
Borut, Bort Ross je poosebljena nežnost. Čeprav sumim, da bi znal tudi razgrajati. A do takrat je to, kar je pri roki, super. Prvenec, ki naj mu za vraga že sledi nadaljevanje. To je ves očitek. Bort je eden izmed tistih, ki sem jih spoznal ne vem več kako. S tem mislim na njegovo glasbo. In takoj me je prevzel. Moja jutra. Nekaj taktov klavirja je bilo dovolj, ker kar je sledilo, je bilo lahko le dobro. Zobe sem stiskal le zaradi strahu pred besedilom, ampak že po prvem verzu je bila čeljust sproščena. Dobro jutro, tiha polja. Kako preprosto, kako lepo. In sem se sprehodil po albumu. Sprehod je bil čudovit, otožno čudovit. Barva glasu, aranžmaji, ki samo dobrikajo v osnovi dobrim songom. Manj je več. In Led. Led je zakon. Ker ni je lepše muze, kot je bolečina.
Seveda ob tem ne smem pozabiti na Laro. Lamai. Že od časov, ko je pela pri Jerneju Zoranu (k DMP se vrnem kasneje), sem vedel, da ima Dolenjska/Bela krajina nov glas, ki ni od muh. Vendar teh je v resnici veliko. Pri glasbi najbolj cenim songe, torej avtorstvo. V upanju, da se bo nekaj zgodilo, sem mirno čakal. In dočakal. Lani je izšel Larin album Tam. Nekaj je v njenem glasu. Star ljudski pregovor pravi, da je kar nekaj oseb, ki bi lahko brale zgolj telefonski imenik in bili bi očarani. In Lara/Lamai je naslednja v vrsti. Nikakor ne mislim zanikati Bortovega vpliva, zelo prisoten in čudovito vkomponiran. Če boste danes segli po glasbi, sezite po Larinem albumu Tam. Ne da bi vam polagal v ušesa, ampak pesem Vdihni me je nekaj najlepšega v mlajši zgodovini Dolenjske.
Ustavi se, ker ni dovolj da to storim le jaz.
Vdihni me, kot vdihnem jaz tvoj zrak.
Poljubi me, pokrij me, naj odnese me v najina jutra …
Morda koga zbode v oči, da navajam besedila. Saj ni nič narobe. Ampak glasbo sem vedno dojemal kot celoto dveh delov. Not in besed. Pustim se prepričati samo notam, a popolno zadovoljstvo je posledica besed. Še več, interpretacije teh besed. Ne zamerim, če kdo ob petju pol tona ali več zamudi vstop, zamerim pa, če je na daleč slišati, da ne čuti tistega, kar poje. Seveda so interpreti, ki zmorejo goljufati in odpeti tako, da jim verjameš, a boljše prepričljivosti, kot da avtor sam odpoje, kar je spisal, pač ni. Najboljši približek je samo sorodna duša.
In prepričljivost je tisto, kar me veže še k enemu bendu z dolenjskega konca. MRFY. Rock band, ki si ga morda še niti ne zaslužimo in je zato njihova prepoznavnost še rahlo v povojih. Daleč od tega, da jim (izbrani in redki) mediji ne posvečajo pozornosti, a to še ni čisto to. Gregor, Lenart, Rok in Tomi čutijo, kar igrajo, in prvi omenjeni živí,kar poje. Že dolgo nisem slišal domačega rock pevca, ki bi pel tako, kot poje Gregor. Iz petnih žil, na polno, kadar je treba, in neverjetno subtilno, ko to zahtevajo besede, ki jih je sam spisal. To je tisto, o čemer sem prej pisal. Skratka, res so odlični, res pa je tudi, da me je za Mrfy malo strah. Strah, da bodo odšli, še preden bodo zares veliki. Ne vem natančno, zakaj, samo občutek je tak. Iskreno upam, da se motim, ker si res želim, da bi fantje spisali še kaj tako dobrega, kot so pesmi Anakin, Tretje oko in Če me najdeš.
Naj Dolenjska za odstavek ali dva odloži delo. Na začetku sem se rahlo obregnil ob Belo krajino. S Kataleno (zaradi opusa ljudskih) in Magnificom. Slednji je z Zelenim Juretom leta 1994 Belo krajino postavil na glasbeni zemljevid. Daleč od tega, da prej nihče ni vedel, da tudi od tam prihaja muzika, ampak skok je bil kar velik. Kajti, tudi jaz sem najprej pobrskal, katera ljudska je Jure, potem pa sem radoveden, kot sem, brskal naprej. V resnici (ja, ponavljam se) res ni pomembno, od kod je kdo, ni pa odveč, če veš. Če ne zaradi drugega, zato, ker potem lažje spraviš v kontekst kakšen zvok in predvsem povedano oz. zapeto.
Vse zapisano me vrača v otroštvo. Osemdeseta, ko sem živel v Mostah v Ljubljani, približno 123 metrov stran od takratne in sedanje moščanske gimnazije. Kjer so prvič igrali Pankrti. V resnici premlad za punk, a kaj, ko je Lovšin živel le nekaj ulic stran. In se je kotalilo. Starejši brat je bil čisto v muziki, ne nujno v punku, v stolpnici pa je živel tudi Rade. Rade je živel za muziko, Rade je snemal, Rade je hranil, Rade je vsakič, preden je kaseto vtaknil v kasetofon, kaseto potresel, nategnil trak in šele potem smo poslušali. In če me spomin ne vara (morda pa me), sem pri Radetu prvič slišal za Indust Bag. Ne nujno njihove muzike, samo ime. Punk me res ni tako grozno zanimal, sem pa mnenja, da če ti nekaj ni všeč, še ne pomeni, da ni dobro. Indust Bag so pomembni. Čeprav zaradi zgodovine »ogoljufani« za prvenec, ki je ostal neizdan, ker so takrat nekateri morali v ljudsko armado, jim pomembnosti ne želim odrekati. Takrat sem bil premlad, da bi vedel, da je punk rokenrol. In Indust Bag so rokenrol. Kot so igrali, kot igrajo in kot predvidevam (na odru) tudi živijo. In album Kontro Kontroli (2015) je topšit. Ko sem brskal po internetu, sem ugotovil, da so zelo živahni. Prav je tako.
Nekaj povsem drugačnega in drugega je zasedba 2B. So pa Belokranjci. Pa žlahta, ne moja, med seboj. In so pop. Najprej moramo definirati pop. Ta se je v zadnjih tridesetih letih spremenil do nerazpoznavnosti. Če je takrat veljalo, da gre za v večini lahkotno ¾ godbo z besedili o (uslišanih) ljubeznih in kratkočasju, je od takrat, zaradi tehnologije, hitrosti življenja in ne nazadnje želje po instant uspehu, pop vse, kar množični mediji pravijo, da je. Ne glede na vsebino. Malce sem zašel, nič bat, ne sledi pogrom čez 2B. 2B so kul.
Jernej, Primož in Gašper Mihelič ter zvok mandoline. Saj ne, da je povsod, ampak pri vsaki glasbi si vzamem sidro. Zame je lažje. Debitantski album Frnikole (2015) je bil za moj okus preveč, milo rečeno, razmetan. Morda bi lažje razumeli, če bi napisal, da so fantje poskušali preveč stvari naenkrat. In je šel rahlo mimo. Koromandija pa je že druga zgodba: premišljena tako vsebinsko kot zvočno. Če pripnem oznako, bi album označil kot alternativni pop. Dober alternativni pop. Edini očitek so tu in tam malce neverjetna besedila. A daleč od ocene, da gre za iskanje rim do bolečine. Najbolj mi sede produkcija vokalnih linij, izleti v večglasje, tisto žlahtno ljudsko ali pač družinsko izročilo. Predvsem pa gledanje v svet s široko odprtimi očmi. Ko sem jih gostil na radijskem koncertu, je po studiu žarela neka pozitivna sila, iskrena (a ne bolna) želja po dokazovanju, želja, da bi lahko okolici delili svojo glasbo. Vzemite si čas, verjamem, da vam ne bo žal.
Aja, pa Broken Lock ne smem pozabit. Progresivnih hard core možakov, ki si znotraj diskografije privoščijo ogromno lomljenja tempa, ambientalnih preskokov. Vedno sem potiho (res potiho) oboževal glasbenike, ki tako dobro igrajo táko muziko. Ker v slišanem ni nič preprostega. A mi je všeč? Dovolj, da ne zapišem, da mi ni. A odkrito priznam, da se me »premočna« muzika nikoli ni zares dotaknila. Ko sem bil smrkavec, sem nekaj časa res slamal na AC/DC, a to je bilo vse. Nikakor povezano z muziko Broken Lock, samo za lažje razumevanje zapisanega. A zelo zelo cenim, kar počnejo. Toliko ušesa pa že imam, da vem, da je zelo dobro. In zato dodajam še Sarcom. Ker ima metal toliko odvodov in obhodov, mu težko pripnem pridevnik. Ampak, poskusimo. Sarcom so oldskul death metal band. A ob vsem metalu, ki se igra v Sloveniji, ne želim ocenjevati. Metal je preveč oddaljen od mene, vem, da ima najbolj zvesto občinstvo. Enkrat metalc, vedno metalc.
Bela krajina je dala in še daje veliko več sodobne muzike, kot sem je omenil. A je (še) nisem zaznal. Predstavljam si, da bom moral radovednost spustiti z verige in se odpravit brskat na teren, oziroma, kot je že dve desetletji bolj priročno, na splet. O internetu in muziki bi lahko napisal malo biblijo. Ja, jezen sem na Napster, da je razvrednotil delo, ideje, znoj, solze in kri glasbenikov, a po drugi strani še nikoli ni bilo toliko glasbe pri roki. Dobesedno vtipkaš in bam, je že v ušesih. Uporabljam, a ne zlorabljam. Kar mi je res všeč, kar me res prevzame, te stvari si privoščim v trdi kopiji. Ker glasbe nikoli, ampak res nikoli nisem imel za kuliso. Za tako mimogrede. Še v hotelskih dvigalih ali pa na avtomatskih odzivnikih prisluhnem tistim »cigumigujem«, ker se zavedam, da je tudi tisti »cigumigu« nekdo spisal. Če ga je pa spisal algoritem, potem pa vedite, da je algoritem spisal človek. Zato je treba ceniti muziko. In sem spet zašel.
Dolenjska. Ko sem zgoraj (ali morda levo) pisal o Bortu, Lamai in MRFY, sem imel na zalogi še dve zasedbi. Indigo in Tretji kanu. Indigo prej in zdaj spet, Tretji Kanu zelo zdaj. Avtorski indie pop v obeh primerih, oboje zelo čutno, tudi takrat, predvsem Indigo, ko aranžmaji posežejo po kaki rockovski prvini. Indigo nekje v ozadju skrivajo obrtniške prijeme, ki so jih radi uporabljali Tears For Fears in še kaka za tiste čase britanska pop zasedba. Kar sproži val nostalgije in nostalgija v glasbi vedno pride prav. In prav (ter s spoštovanjem) prevzete šablone so okej. Ni zamere. Songa Drugačna in Lepa sista še vedno na predvajalniku, a ne pod oznako »Dolenjska«, ampak »dobro«. Tretji kanu, Jan in Anja, čeprav ga omenjam v paketu z Indigo, je bolj kant-avtorska zgodba, zvok je bolj akustičen. In Anja je še ena od mnogih, ki lahko pojejo karkoli, pa bo občutek prijeten. A poje predvsem svoje in zato je toliko bolj prepričljiva. Kar je spisal Jan, pa ji je tako rekoč položeno v usta. Takega indie ali pač sodobnega urbanega popa bi si želel mnogo več, ne zato, da bi potem lažje izbiral med izvajalci, ampak zato, da bi lahko še več glasbenikom dal več prostora v mediju, v katerem delam.
A lahko pišem o Moveknowledgementin N’Toku ločeno? Lahko. Moveknowledgement letos praznujejo polnoletnost. A že štiri leta »počivajo«. Tudi prav. Z diskografijo od leta 2003 so si premor, počitek ali pa nenapovedan konec, zaslužili. Sun Suniz omenjenega leta je padel kot slon med porcelan na slovenska glasbena tla. Tako svetovljanskega, tako produkcijsko sodobnega albuma smo si lahko samo želeli. Seveda so bili pomisleki glede jezika, in morda bi se pot skupine Moveknowledgement obrnila drugače, če bi se izražali v slovenščini. Marsikaj bi bilo bolj razumljivo, ampak zdi se, in občutek je enak kot pred 18 leti, da je Sun Suntočno takšen, kot mora biti. Nalezljivo pozitivne vibracije in zvoki. Aja, pa Tokac je produciral album. Tudi diskografska nadaljevanja benda so bila odlična. In ja, naj ne pozabim, ko sem prvič slišal N’toka rapat, se mi je pred oči postavil Eminem. Kar tako, ne da bi ga izzval. Luštno, kajne? Naj mi ne zamerita. Vrhunec glasbene zgodbe Moveknowledgement? Listen to Nebukanezdar. Cel Babilon muzike. In to kake muzike. Še vedno eden najboljših albumov, ki so nastali na teh tleh. N’Tokova samostojna pot je zgodba zase, čeprav verjetno zgolj s stališča nepozornega poslušalca. Mnogo tega, kar je Miha delal po in med Moveknowledgement, je zelo povezano. Pa spet ne. Njegova stališča in nenazadnje tudi aktivizem sta se le bolj približala javnosti, ker je res izjemne kose rapa in muzike v celoti posnel v slovenščini. Tako pri (ali predvsem) rapu je razumljivost najvišjega pomena. Slovenec sem, Parada ljubezni in N’Toko ne obstajater še cela vrsta sodelovanj z drugimi MC-ji ostajajo referenca za marsikatero rap/hip hop kariero na Slovenskem in vzrok za številne sociološke debate. N’Toko še kako obstaja.
Zgodbo o urbanih godbah s tega konca zaokrožam z zasedbo Dubzilla. Podgurci in dub. Zakaj pa ne? Kar so naredili dela uslugo tako glasbeni zvrsti v imenu kot Podgurju na splošno. In vsej Sloveniji. Dub je ena najbolj primarnih muzik, ki iz osnove omogoča nadgradnjo pravzaprav v vse smeri. Kar počnejo Dubzilla, je muzika za chill, relax,hipnozo in ritmično ekstazo. Dovolj, če zapreš oči in se prepustiš. Boben in bas bosta opravila svoje. Vse, kar je nad tem, je odvisno od idej, poguma in tudi odprtosti glasbenikov. Širina, ki jo predstavlja Dubzilla, je velika. Od čudovitih kitarskih zgodb do souporabe vzorcev ali dodajanja posnetkov, ki nikoli niso bili mišljeni, da bodo postali del neke skladbe, to je to.
Če je bil zadnji odstavek pogled nazaj, bodo naslednje besede odsev sedanjosti in, upam, prihodnosti. El Kachon. Seveda ne želim zatajiti njihove prisotnosti zdaj stare že sedem let. Ob zapisu, da so se zbrali v času, ko se je glasbena scena pri nas do konca skomercializirala, je torej očitno, da niso igrali in ne bodo igrali take muzike. Ampak saj s komercialno glasbo ni nič narobe, razen tega seveda, da je je povsod preveč. Ker je v službi druge agende namreč, da pomaga »prodati« druge izdelke in v premnogih primerih služi le kot povezava med dvema oglasnima blokoma. Ampak če se nekdo odloči, da bo ustvarjal glasbo v ta namen, mu tega res ni treba metati v obraz. Odločitev je prav tako legitimna kot pisanje šansonov, le da je gneča na trgu toliko večja in boj bolj zagrizen. El Kachon torej ne igrajo komercialne glasbe. So v osnovi rock bend, nostalgično zazrt v prihodnost? Na radar sem jih ujel relativno (po njihovem štetju) pozno, a zdaj so tu. Odkrito zapisano sem zanje vedel že ob prvencu, a me muzika ni pritegnila. Ne zaradi muzike, zaradi besed. Angleščina je kul, ampak še bolj kul je, če si je popolnoma vešč. Interpretativno. Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem zasledil, da bo izšel album Svet dovoljenih laži. Ne kot noč in dan, ampak, kako bolje je, ko čutiš, da je odpeto čustveno doživeto, ker ni treba paziti, ali bo the »the« ali bo »d«. A se razumemo? In sem poslušal in bil vesel. Samo dotikin Odpovedsta mi najljubši pesmi z albuma, nedavno tega pa sem ujel še Krog. Najboljši blues delte Krke odkar obstajata Krka in Revoz. Tinin vokal ravno prav umazan in raskav. Zadetek v polno. Si upam želeti, da bodo El Kachon v nadaljevanju zveneli približno takole? To bi bilo super.
Gledam proti vrhu tega pisanja in se zavedam, da ne smem in nočem mimo Drevoreda. Skoraj štirideset let, od leta 1979. Spomin mi seže do Tvoje mesto spi, pa potem tava v mraku vse do deset let nazaj, ko sta Dušan in Tomaž sklenila, da si bend zasluži Dekade. Vpogled v diskografijo benda do takrat, z dodatkom trenutka. Lepo je bilo poslušati za nazaj, a sem želel še več. In dobil. Na albumu Daleč od ponorelega sveta, To bila bi ljubezenska pesemin Zunaj je zima. Trije songi, ki jih še danes rad uvrstim v programe. Zvok posnetkov ravno prav zazrt v preteklost, a hudo dobro producirano. In seveda v osnovi dobri songi. To je zmagovalna kombinacija. Tudi album Na zahod, še vedno aktualen zaradi letnice izida (2017), je zelo dober zaboj domačega rocka. Ker vem, da si bendi v osnovi ne želijo primerjav, sploh stanovskih, pač ne bom primerjal. A na domači polici po abecednem vrstnem redu po Avtomobilih takoj Drevored. Topel občutek pri obeh zasedbah.
Generacijsko pa me Dolenjska veže na DMP. Društvo mrtvih pesnikov. Skupaj smo rasli, približno.Iskanje, njihov debitantski album, sem preskočil. Dve leti kasneje so izdali Opus IIin na njem Ko prižgeš nov dan. Dvakrat. Star dve leti in narejen drugače. Vem, da jim je komad vsaj tako blizu kot meni, saj so ga petnajst let kasneje posneli še enkrat. A tista verzija z letnico 1995 je na moji lestvici na prvem mestu. Daleč od tega, da bi bil takrat najstnik (prav tako oni), ampak nekaj ostane, a ne? In se vračaš v okolje, kjer si se počutil dobro. Saj ne, da je vse, kar so DMP posneli skozi leta vedno v mojih mislih, a par songov bo za zmeraj. Samo Ići Mićijim zamerim. Saj razumem šalo in spomine na morje, ampak, resno? Ići mići? Društvo mrtvih pesnikov so v nekem trenutku razcepljeni med zabavo in hotenjem, da postanejo še bolj resen bend, saj imajo nekaj (tudi zaradi res dobrih videov) velikih hitov. Vedno pa z glasbeniki, ki so res obvladali svoj del posla. Pri DMP sem vedno cenil, da je cel »paket« zelo dodelan, načrtno vržen v javnost. Če sem pri skoraj vsakem opisu in spominih izpostavil kako skladbo, bom tukaj dve. Prva je Komu zvoni. Top pop. Ideja sestaviti besedilo z naslovom literarnih del, genialno. Narejeno tako dobro, da se zdi, da je nateg. Pa ni, ko razčleniš, je to to. Kapo dol. Druga je Nebo nad Berlinom. Legenda pravi, da je song res nastajal v letalu nekje nad Berlinom. Čisto vseeno, če je v Dolenjskih Toplicah. Tako dobra, da jo je bend posnel dvakrat, a raje imam tisto z letnico 2013. Nebo nad Berlinom je ena najlepših balad sodobnega slovenskega popa. Pika.
Če ste se prebili do konca, potem pomnite: nisem ujel vsega, nihče še ni. Nekaj je, kar dela Dolenjsko in Belo krajino posebni. Tako kot vse regije, vsako mesto, vsako vas, nenazadnje vsako ulico, hišo in zidanico. Ne, nista kriva ne cviček ne metliška črnina. Lahko imata prste vmes, a dobre glasbe, ki prihajajo s teh koncev, so sad ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudi, ki imajo res radi glasbo. Zato jo imam rad tudi jaz.
