Bolj smo blatni, lepše nam je.
Rock Otočec je danes legenda. Nekoč največji rock festival v regiji s številnimi zvezdniškimi izvajalci na odru in blatom ter blatnimi ljudmi pod njim. Za očeta Rock Otočca štejemo Francija Keka, čeprav ga na prvih dveh, leta 1976 in 1983, ni bilo zraven. Je pa vodil kar sedemnajst izvedb te danes kultne prireditve. Zdaj je napisal knjigo o tem, ki bo izšla v teh dneh, Dolenjski muzej pa Rock Otočcu posveča razstavo. To je nedvomno več kot dovolj razlogov za pogovor z njim.
Od kod ideja, da z Marjanom Pirnarjem organizirata Rock Otočec? Tretjega zapored po tistih dveh leta 1976 in 1983?
Imela sva ozvočenje …
Vrniva se še bolj nazaj. V knjigi se ozrete tudi v zgodovino, k prvemu festivalu Rock Otočec in tedanjim akterjem. Kako se je začelo?
Drago Vovk je obiskal nekaj festivalov po Evropi in dobil idejo, da bi nekaj podobnega naredili tudi pri nas, kar je predlagal prijateljem v Novem mestu. Povezali so se tudi z občinskim odborom ZSMS, Zveze socialistične mladine Slovenije, ki jim je ponudila podporo. Formalno je dogodek organiziral Odbor za plesne prireditve pri občinski konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Novo mesto, ki ga je vodil Franci Košiček. Sodelovala je tudi mladinska turistična poslovalnica pod vodstvom Braneta Petroviča. Osrednji protagonisti festivala so bili Drago Vovk, Janko Hrovat, Vlado Magnik, Jože Tisu – Long, Tone Novak, Vojko Dragaš in Dušan Pezelj. Prišlo je štiristo ljudi. Z vstopnino so pokrili stroške, kar je ostalo, pa so v Šoferski na Otočcu zapili.
Kako so pobirali vstopnino?
Okoli prizorišča na jasi so napeljali trak. Pol metra visoko. Kdor je hotel prestopiti trak, je moral plačati, drugi pa so lahko gledali in poslušali izza traka.
V bistvu je to organizirala ekipa, ki je takrat imela tudi disko klub pri frančiškanih.
Tako je. In rekli so, da bodo, če bo denarja zmanjkalo za stroške Rock Otočca, razliko pokrili z izkupičkom diska. Prostore za disco pri frančiškanih jim je omogočila ZSMS. Frančiškani so njihovo dejavnost tolerirali. Sem ter tja so imeli z njimi sestanek, da so se pogovorili, kaj lahko počnejo in kaj lahko naredijo drugače, pa je bilo.
Vendar Rock Otočec leta 1976 ni bil prvi tak festival pri nas, ki bi se na neki način zgledoval po znamenitem Woodstocku.
Ne. Pred tem je bil tudi že Boom festival v Mariboru, ki pa so ga zaradi zaščite pred dežjem, ki je udeležence takrat še motil, preselili v dvorano Tivoli v Ljubljani, kasneje pa v Zagreb, Beograd in Novi Sad. Kot mi je povedal Cveto Šali, je bilo tudi na prvem Rock Otočcu leta 1976 tako, da so popoldne s strahom zrli v nebo in pod raznimi strehicami čakali, če bo nehalo deževati, da bodo lahko speljali koncert.
Kdo je nastopil takrat? Rudolfovo, Tomaž Domicelj …
Vse piše v knjigi. Bo pisalo, ko bo izšla.
Vas tam ni bilo.
Ne, ker sem bil še premajhen.
Tudi na drugem ne.
Takrat sem bil pa v vojski. V mornarici, kuhar na ladji.
Ste se pa, ko ste zbirali gradivo za knjigo, srečali z ljudmi, ki so organizirali prva dva Rock Otočca.
Z njimi sem se srečal že takrat, ko sva se z Marjanom Pirnarjem odločila, da bi ga midva organizirala. Dobil sem se z Vovkom in Voglarjem, ki sta bila glavna organizatorja prvih dveh Rock Otočcev. Tudi pri pripravi knjige sem se Pri vodnjaku večkrat dobil s fanti, ki so takrat sodelovali pri organizaciji, pa so mi povedali svoje štorije. Tudi leta 1983 so Rock Otočec speljali s pomočjo ZSMS, kjer je bil takrat glavni Jože Derganc. Tisto poletje je vodil mladinsko delovno akcijo v Suhi krajini in je na Otočec z avtobusom pripeljal svoje brigadirje, da so pomagali urediti prizorišče festivala.
Rock Otočec moderne dobe, če mu lahko tako rečemo, s prvima dvema prireditvama razen imena in kraja dogajanja ni imel nič skupnega. Tokrat je šlo za posledico nekega prijateljstva.
Z Marjanom Pirnarjem sva bila res prijatelja. Sam sem bil takrat že v redni službi in obenem opravljal še kakšna štiri druga dela. Čeprav danes nekateri pravijo, da nisem še nikoli nič delal … Marjan pa je bil takrat proti koncu študija in je že čutil, da od tega ne bo kaj dosti, pa je razmišljal, kaj bi počel v življenju. Zdelo se mu je, da bi se lahko ukvarjal z ozvočevanjem. Malo pred tem sem mu posodil dva tisoč mark. Mislim, da je šlo za avtomobil. Nekega dne je prišel k meni s tistimi markami in predlogom, da on k temu doda še dva tisoč pa jaz še dva tisoč in kupiva ozvočenje ter od tega krasno živiva.
In ozvočila sta koncert Adija Smolarja v piceriji na Glavnem trgu, kjer je svoj prostor leta pozneje dobil LokalPatriot.
Tam so bili takrat večeri DNŠ-ja, kjer je bil Marjan šef študentskega servisa in je on to organiziral. Tam sva začela redno ozvočevati. On je ozvočeval, jaz pa sem bil bolj fizikalec. Se pa ne spomnim, kdo je bil prvi. Prvo večje ozvočevanje je bilo miklavževanje, ki ga je na Glavnem trgu organiziral Janez Pavlin z Društvom prijateljev mladine Mojca. Kupila sva nove zvočnike in daljinski mikrofon, ki sva ga dan pred prireditvijo preizkusila na praznem Glavnem trgu in je dobro delal, vlekel je vse gor do Kapitlja. Ko je bilo naslednji dan na trgu par tisoč ljudi, ni več nič delalo. Zjutraj sva začela postavljati oder za zvočnike. Ni bilo tako kot danes. Postavili smo zidarski oder, ki nama ga je priskrbel moj košarkarski kolega Ljubo Munih iz Pionirja. Postavljali smo ga od deset do petih, ob petih pa se je začela prireditev. Takrat sva se spomnila, da bi bilo dobro imeti še kakšne luči, a za to je bilo že prepozno, tako da so Miklavža osvetljevale le brleče ulične svetilke. Ko je Pavlin po koncu prišel do naju, nama je bilo že jasno, da ni bilo vse najbolj prav, pa sva mu, še preden je sam odprl usta, kar rekla, da tokrat ne bova nič računala. Pa je rekel: »Prav.«
Na idejo za organizacijo Rock Otočca pa ste menda prišli, ko ste sedeli v kombiju, nagi.
(smeh)
Je to res?
Ozvočevali smo Zgaga festival v Spodnjem Hotiču pri Litiji. To je bilo leta 1996, eno leto po tistem, ko sva začela. Takrat sva s svojim ozvočenjem prišla tudi že v Halo Tivoli in tudi Zgaga festival sva ozvočila. Pa 100.000 mark kredita sva imela.
Kje pa sta dobila toliko kredita?
Pod hipoteko sem dal vse, kar sem imel. Ko smo v Hotiču pospravljali ozvočenje, je na moč deževalo. Bili smo mokri do kože. Ker ni bilo dobro, da sedim v mokrih cunjah, sem se v kombiju pač slekel in dal gretje do konca. Preden smo izklopili ozvočenje, sem spustil neko glasbo, Urbana, novi val, alternativni rock. Pa je takoj prišel k nam Marjan Ogrinc, organizator, in začel vpiti: »Kaj je to za ena muska, to bodo penali, to bodo penali …« Malo za malo se mi je zdelo. Bilo je sredi noči in nikjer ni bilo več nikogar, mi smo pospravljali in smo si dali malo muzike, pa je bilo že vse narobe. Ko sva se z Marjanom peljala domov vsak v svojem kombiju, sem začel razmišljati o tem, da si ljudje v Novem mestu že tako dolgo želijo Rock Otočec, midva pa imava ozvočenje. Jaz sem bil pri tem bolj fizikalec, in da bi imel tudi sam več dela, sem pomislil, da bi lahko to naredila midva.
In sta si razdelila delo.
Saj je bilo jasno. Marjan je bil bolj tehnični tip, jaz sem se pa rad pojavljal v javnosti. Na zavarovalnici sem bil vodja tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi, kar pomeni, da sem imel že nekaj znanja na tem področju. Preden sva se lotila česarkoli, sem se pogovoril z obema ključnima akterjema Rock Otočca leta 1976 in 1983, Dragom Vovkom in Zdravkom Voglarjem. Nobeden od njiju ni imel nič proti, če uporabiva isto ime. Potem sva se dogovorila za prostor in začela zbirati pokrovitelje.
Kdo je bil zadolžen za program, kdo je zbiral nastopajoče?
Oba. Z nekaterimi sva se za honorar dogovorila tako, da sva jim obljubila brezplačno ozvočenje. Skompenzirali smo. Na primer Demolition Group sva potem petkrat brezplačno ozvočila, pa je bil honorar plačan. Veliko so dobili. Morda je bilo samo trikrat …
Kdo vse je nastopil na prvem Rock Otočcu moderne dobe leta 1997?
Ne vem. Tega tudi v knjigi ne piše, so pa na plakatu, ki je tudi v knjigi, našteti vsi. Lahko pogledam plakat … The Rings, Mi2, Avtomobili, D’Kovači, K.U.T. Gas, Magnifico, Let 3, Craobh Rua, Vlado Kreslin, Pips, Chips & Videoclips, Durhmarsh, Hic et nunc, Wet Bed, Dan D, Majke, Demolition Group, Diana Miranda, Zabranjeno pušenje in Peter Lovšin.
Je bil že prvi uspešen?
Spomnim se, da smo vse pospravili in sva šla zvečer z Marjanom v Luno, lokal ob Krki pod Kandijskim mostom, ki smo mu vsi rekli Lunca.
Kjer so se zbirali novomeški rockerji.
Bilo je polno, in ko sva prišla po stopnicah, so nama vsi zaploskali. Kar milo se mi je storilo.
Saj sta si aplavz zaslužila. Še danes lahko ploskamo.
In glasbena revija Doktor Musik je tisto leto Rock Otočec razglasila za naj glasbeni dogodek leta v Sloveniji.
Že na začetku na Rock Otočcu niso nastopale le slovenske skupine, ampak tudi tiste z območja nekdanje Jugoslavije in …
Že na prvem je nastopila tudi Diana Miranda iz Brazilije. Po par letih smo prišli do tega, da so na Rock Otočcu nastopale nekatere skupine, ki so bile v tistem trenutku svetovno pomembne. Na primer skupina Liquido s hitom Narcotic, ki je bil takrat po petkrat na dan na MTV-ju in je bil v Evropi največji hit leta 1999. Tudi Fun Lovin Criminals so imeli takrat ploščo Loco in so jo istega leta, ko je izšla, predstavili tudi pri nas.
Pa še nekaj jih je bilo.
Poleg omenjenih na primer tudi Living Colour, Fundamental, Henry Rollins, Papa Roach, Billy Talent, Chumbawamba, Stereo Mc’S …
Nekatere domače skupine pa so bile stalne gostje.
Dan D je bil prvih pet let vsakič. Nekatere slovenske skupine so rasle skupaj z Rock Otočcem. Na primer Siddharta, Big Foot Mama, Mi2, pa tudi domači Dan D in Društvo mrtvih pesnikov. Na začetku so igrale popoldne, ko je bil še dan, čez nekaj let pa so bile že glavne zvezde. Ko je Siddharta na Rock Otočec prišla prvič … Leta 1999 mi je prijatelj rekel: »Glej, tukaj so eni Ljubljančani, ki občasno nastopajo v Hound Dogu. Publika se zelo zanima zanje in so zelo dobri, te moraš vzeti.« To je bila Siddharta, ki je že takrat, leta 1999, prišla na Rock Otočec z avtobusom …
Pa ne rednim.
S svojim. In z varnostniki, občinstvu pa je delila svoje majice. Igrala pa je ob 16.40. Naslednje leto je bila ob Magnificu glavni bend nedeljskega večera. Dan D pa je potreboval kakšno leto več, da je prišel do tega.
Rock Otočec ni bil le glasbeni festival. Tam se je dogajalo še marsikaj drugega.
Kakšno leto smo imeli tudi prek štirideset različnih dodatnih dejavnosti. Od nastopov improvizatorjev, stand-up komikov in različnih ustvarjalnih delavnic do izbora miss blata, mistra Rock Otočca in miss mokre majice. Bili smo tudi družbeno angažirani. Za leto 2001 sem na primer postavil pogoj, da pri nas lahko nastopajo le tisti, ki ne pozivajo k nasilju, nestrpnosti in uživanju prepovedanih drog. Za manj znane skupine smo imeli za nastop na Rock Otočcu tudi predizbore. Leto pred tem se je na predizbore prijavilo 118 skupin. Rekel sem, da če jih tisto leto ne bo več, to pomeni, da se glasbeniki z našim stališčem ne strinjajo in ne bomo delali festivala, kjer imajo organizatorji in nastopajoči različne vrednote. Če se jih bo prijavilo več, potem potrjujejo naša stališča. Sicer festival ukinemo. Ne bo ga več. Konec. Prijavilo se je 205 skupin.
Tudi Buldožerji so nastopili na Rock Otočcu, čeprav takrat niso bili več dejavni. Pet let po razpadu.
Buldožerji so bili moja »omiljena« skupina iz zgodnjih mladostnih let. Žal mi je bilo, da jih nisem mogel večkrat slišati v živo, zato sem Borisa Beleta (kitarista in ob Marku Breclju frontmena skupine Buldožer) kar nekaj časa nagovarjal. Leta 1998 je popustil in Buldožerji so nastopili na Rock Otočcu.
Kjer so parafrazirali skladbo Plavega orkestra Ako su to samo bile laži …
In zapeli Ako su to samo bile pare, parimo se … Z Vladom Divljanom so takrat nastopili skupaj.
Blato je bilo zaščitni znak Rock Otočca. Je bilo to naključno?
Prvo leto je bilo naključno. Začelo je deževati, na jasi na Otočcu pa je teren tak, da je vse hitro razmočeno, že če pade malo dežja. Nastalo je blato in ljudje so si ga začeli ponujati, v njem uživati, tako kot pozimi na snegu, ko se drsajo in sankajo. Vedeli smo, da ni dobro, če dežuje, prepričani smo bili, da bo zaradi tega manjši obisk. Ampak obiskovalcem nismo smeli priznati, da se dežja bojimo. Potem bi jih bilo še manj. Pa smo rekli, da je fino, da je dež, saj si ga želimo, da je lahko zabavno.
Ljudi v blatu na Rock Otočcu je fotografiral danes priznani fotograf Borut Peterlin in bil za te fotografije tudi nagrajen.
S Peterlinom sva se poznala iz časa, ko sem delal na zavarovalnici in smo mu nekoliko pomagali s štipendijo za študij v Pragi na FAMU, sloviti praški šoli za film, fotografijo in televizijo. Pa sem mu rekel, naj pride, da bo malo slikal. Peterlin je poslikal prve blatne ljudi. Nastal je slogan: Bolj pada, bolj smo mokri, bolj smo mokri, bolj smo blatni, bolj smo blatni, lepše nam je.
Posneli pa ste tudi čudovito skladbo in videospot Raj je raj na Rock Otočcu.
Kriv je Jure Moškon. Rekel je: »Vi morate imeti video.« Pa sem rekel: »Ajde, dajmo.« Ampak če smo hoteli imeti video, smo morali imeti pesem. Seveda sem se obrnil na muskontarje, s katerimi smo se srečevali po novomeških lokalih, predvsem v Slonu. Tokac je postavil strukturo skladbe, Zore je zapel prvi del pesmi, za katerega sem besedilo napisal jaz. Nič posebnega ni bilo. Drugi del besedila je napisal in zapel Janez Verbič iz skupine Durhmarsh, tretji del, refren, pa je napisal in zapel Tokac.
Uvod pa je bil reperski. Franci Kek ga je odrecitiral.
Rekli so: »Kaj pa, če bi še ti kaj zapel?« Pa sem rekel, da bi bilo boljše, če ne bi, zato so predlagali, naj pa kaj povem. Pa sem. Pred snemanjem sem šel k Zoretu v njegovo House of the Rising Sun, kjer smo se zbirali, če je bil on doma ali pa ne, in sem se med potjo domislil tistega uvoda: »Je Šlaus pršu. Popoldne. Petnajst čez štir. Je reku: Piknik bi mel. Sem reku: Prav, Šlaus, kuk vas pa bo? Tam pet, deset tisoč. Kje pa bo tu? Ja na Otočcu …«
Šlaus vam je to zameril.
S tem nisem imel nikogar v mislih. Nekje sem slišal to ime in mi je super zvenelo. Avdiogenično. Podobno kot fotogenično. Potem pa se je pojavil resnični Šlaus. Rekel je, da ima resno službo v Krki in da ga zaradi tega zafrkavajo, ga sprašujejo, kdaj bo piknik. Prosil je, če bi to lahko dal ven. Njegov priimek. Pojasnil sem, da se to ne da, da je to posneto in da je to video, da je to v medijih in da se tega ne da vzeti ven. Kakšno leto je še nekaj nergal, potem pa sva se spoprijateljila in je bilo vse v redu.
Jure Moškon ni bil le avtor tega videa, ampak je odigral pomembno vlogo predvsem pri dokumentiranju zgodovine Rock Otočca.
Po njegovi zaslugi obstaja sedemnajst filmov o posameznih festivalih Rock Otočec. Dolgi so med pol ure in eno uro. Na začetku sva to sestavljala skupaj, potem je to delal sam, eno leto pa je film sestavil Sašo Đukić.
S Cerkvijo ste imeli nekaj težav. Da je to hudičeva glasba ali nekaj podobnega.
V Cerkvi so ljudje z različnimi pogledi. Na Rock Otočcu smo imeli deset let tudi mašo. Maševala sta pater Branko Cestnik in župnik Robert Friškovec, pa tudi drugi. Niso pa vsi s cerkvene strani na to gledali na tak način. Prečenski župnik je po koncu Rock Otočca šel na prizorišče in blagoslovil zemljo, da bi tako pregnal satanizem iz nje. Šlo je predvsem za strah zaradi nepoznavanja. Če se med sabo pogovarjamo, bomo videli, da imamo oboji dobre namene. Do odklonilnih stališč pride, če nekdo nečesa ne pozna dovolj dobro.
Se je zgodilo, da so se ljudje, ki so se spoznali na Rock Otočcu, zaljubili in si celo ustvarili družino?
Tega je bilo veliko. Kar nekaj zapisov o tem sem zasledil v medijih. Koliko jih je šele takšnih, ki niso prišli v medije. Najbolj poznam zgodbo bobnarja skupine Plebs iz Firenc, Marca Calija. Plebsi so v Italiji zmagali na predizboru in občinstvo na otoški jasi zabavali kot »marching band«. Ko zadnji dan zaradi poteklega potnega lista Edo Majka ni mogel priti čez mejo, sem na oder nenapovedano poklical njih. Pod odrom pa je bila zaradi odpovedi Eda Majke precej razočarana, potem pa nad muziko Plebsov izjemno navdušena Zala Mušič. Danes se piše Cali. Z Marcom sta najprej živela v Firencah in se poročila na Otočcu, zdaj pa z dvema otrokoma živita v Sloveniji, v Mengšu.
Pa Rock Otočec ni bil vedno na Otočcu. Tudi v Prečni je bil.
Petkrat.
Tam so vas domačini lepo sprejeli.
Na začetku jih je bilo tudi nekoliko strah. Od tam so jih pregnali, zdaj bomo morali pa mi to prenašati, so rekli. In med ljudmi so krožile tudi zanimive govorice. Na primer, da na Rock Otočcu toliko pijejo, da ves alkohol popijejo in gredo potem na bencinsko črpalko bencin pit. A smo se povezali z lokalnimi gasilci, ki so nam pomagali urediti zaraščeno prizorišče, očistiti kar veliko grmovja, potem pa so imeli protipožarno dežurstvo in blato so delali, ker ni hotelo deževati, domačini nad 40 let pa so imeli brezplačen vstop. Tako se je razširil glas, da smo normalni ljudje. Na koncu jim je bilo kar žal, da je bilo že konec.
Vmes ste se vrnili na Otočec, končali pa ste v Ljubljani.
Po letu 2009 je začelo vse skupaj nekoliko pešati, bila je gospodarska kriza, pojavljali so se novi festivali in so šli ljudje še tja pogledat. Pa poslanec sem postal leta 2008. Za neke radikalne pripadnike sekte, ki je bila drugačna od naše, to ni bilo prav. Rekli so, da zaradi tega ne gredo na Rock Otočec za noben denar. Zaradi dobrih izkušenj s Prečno in vrnitvijo na Otočec smo se odločili, da bi šli za eno leto v Ljubljano. A za nekatere do takrat zveste privržence je bilo to preveč. Rekli so, da v Ljubljano na Rock Otočec pa že ne gredo, pa če bodo tam Rolling Stonesi. Tako je tja prišlo pol manj ljudi in imeli smo precejšnjo izgubo. Ker nismo dobili več prostora na Otočcu, smo raje odnehali. Smo pa vsa leta, tudi zadnje, plačali vse račune in nismo nikomur ostali nič dolžni.
Je kakšna možnost, da se Rock Otočec spet zgodi?
Od leta 2013, ko je bil zadnji, sem ves čas čutil travmo ob tem, da se tega ne da več narediti. Vsake toliko časa sem tudi vprašal, če bi bilo to možno. A Terme Krka, ki upravljajo z Otočcem, nimajo računice, da bi imeli tam spet rock festival. Z eno samo angleško ali rusko poroko zaslužijo več kot s takim festivalom, pa še razmišljati morajo, kje bodo dobili toliko natakarjev, kot jih potrebujejo za tako prireditev. Čisto jih razumem. Letos pa imam povsem drugačno stališče do tega. Najbrž je to posledica poznih srednjih let. Ne želim si več delati tega. Psihično bi bilo to zame prezahtevno. Razmišljati, kje dobiti pokrovitelje, kje dobiti glavne bende, biti v strahu, da se ne bo kdo utopil, saj je prizorišče tik ob Krki, tam pa je par tisoč ljudi, od katerih jih je kar nekaj pijanih … Sedemnajst let smo zvozili brez kakšnih težjih poškodb, imeli smo le en zlom roke in en zlom noge. In naj pri tem ostane.
